
JOŽE KOTNIK, TERRA COTTA | Hiška v gozdu in trije, ki to še znajo | Arhitektovi dialogi #37.5
Notas del episodio
Zadnja epizoda je počasnejša in bolj osebna.
Ljudje ga kličejo, da bi prišli v salon — pridejo pa na gozdno jaso z majhno leseno hiško, ker Jože ne trži materiala, ampak znanje o njem.
Pove mi, kako sta z ženo, glasbenico z izostrenim sluhom, ki v bloku ni mogla spati, našla to hiško na koncu ceste in zakaj je organizirana po logiki kamperja: vse je pol koraka stran.
Nato narediva inventuro slovenskega rokodelstva — za ročnoizdelan opečni tlakovec ve še za tri ljudi — in obiščeva, vsaj v pripovedi, delavnico s pečnicami za krušne peči, kjer je vstop kot vstop v časovni stroj.
Pogovarjava se o prepišnih zidakih in o tem, kaj taka stena naredi s svetlobo, ter o potencialu gline, ki je po njegovem še neodkrit.
Pogovor se zaokroži z mislijo, ki jo velja slišati: v ročno delanem kosu je nekje sled prsta tistega, ki ga je držal — in vsaka napaka je pravzaprav značilnost.