Kaja Teržan: Omamori

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Po pesniškem prvencu Kaje Teržan Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado in ki je predstavljal osnutek za performans z istim naslovom, je leta 2018 izšla njena zbirka Krog, ki je bila ovekovečena z Jenkovo nagrado. Zbirki Nekoč bom imela čas je sledil njen romaneskni prvenec Obračun, ki se je uvrstil med deseterico nominiranih romanov za kresnika. Najnovejša pesniška zbirka ima zanimiv naslov Omamori, kar v japonskem jeziku pomeni zaščitni amulet, talisman za varovanje pred silami zla. Ko se med branjem sprehajamo od ene pesmi do druge, res dobimo občutek kot da prebiramo podaljšane haikuje, ki nudijo preplet avtoričinih notranjih stanj z refleksijami iz zunanjega okolja. Predvsem so tu zvedave ptice: inteligentna vrana, lačni vrabec, radovedni golob, zvedava sova, raziskujoči kačji pastir pa tudi druge živali, ki se tu in tam pojavijo kot liki iz sanj; avtorica omenja belega psa pa ostrozobega zmaja, dlakave gosenice in divje Titove arabske konje, ki osvajajo srca deklic in prinašajo milino v slovenske vasi … Pesnica se zaveda, da možgani ne ločijo med fizično realnostjo in vizualizacijo, in to s pridom uporablja v svoji pisavi, ki nas počasi pripelje na križišče lucidnih sanj, mitoloških pripovedk, znanstvenih dejstev in doživetih utrinkov iz narave. Tako v zaključku pesmi Ledene rože piše: “… Kadar rečem, da te imam rada – zgolj preberem, / kar so ustvarile molekule vode na gladki površini moje kože.” V pesmi Težave z mejami pa svoj krog razmišljanj sklene z besedami: “… Rešuje me tiha Prisotnost, / na kateri počiva zahajajoče sonce, / da se mi zdi kakor neskončna, / a izgubljena, če se ne obrnem k njej.” Da, pesmi Kaje Teržan bi bilo mogoče razdeliti na več krajših pesmi, ki bi lahko delovale kot samostojne enote in s tem ne bi nič izgubile lirične čarobnosti. Vendar je njihov čar tudi v obsežnem pripovedovanju, ki naravo ne le personificira, temveč jo vpeljuje v večdimenzionalnost hermenevtičnega razumevanja in interpretiranja. Narava se v nekem trenutku spremeni v materine dojke, iz katerih priteče toplo mleko, spet v drugem trenutku širi zavedanje avtoričinega telesa, ki pridobiva nove izrastline in atribute. Vanj se naseljujejo tako tesnobna občutja kot ekstatična stanja, ki so v vsakem letnem času malo drugačna. Zanimiv je motiv reke, ki “podmazuje robnike mesta” in vijuga tako okrog mladih fantov kot po samotnih krožnicah, ki tvorijo meandre. V pesmi Steklena reka se celo poistoveti s sotočjem Save in Sore, ki s seboj prinašata njeno preteklost in prihodnost ob združitvi z Ljubljanico: “Bolje bi bilo, da ne razlagam, / kako mi gre, ko hodim / ob svojih nogah kot nerodna / varuhinja skritim tokovom, / ki slutijo vse čudežno / in vase jemljejo votle hlode / in galebe, ki so zašli … // Vse se meša: / odraslost, otroštvo, odmiranje, / bivanje v jeseni, v zimi, / ko steklena reka drži sonce / na spoštljivi razdalji, ko mu ničesar / ne obljublja, ono pa jo greje – enako / kot prej, le da pod malo drugačnim / kotom …” V pesmi Soba za izgubljene predmete se poistoveti z izgubljenim otrokom, ki si postavi blazino na obraz v želji, da ga nihče ne bi našel, dokler mu neznan glas ne odgovori, da ga pravzaprav nihče ne išče, kar ga prestavi v trenutek sedanjosti … V pesmi Na moji prostoživeči terasi, kjer se znajdejo tako invazivne rastline kot radovedne ptice, se hkrati poistoveti s svobodnim človekom in letečim semenom, ki zaide na sosednje terase. Pri tem satirično pripiše: “S sosedi je bolje imeti dobre odnose, / da se v pretekli prihodnosti nekdo ne domisli, / da mu po neki posvojeni pravici pripada / večji del morja s pristaniškim mestom / in z njegovo bogato kulturo … / Na moji prostoživeči terasi / sem koliko toliko svoboden človek. / Nekoč davno zasajena meta in grm rožmarina / me spominjata na kraje, kjer bom nekoč živela, / če bom le dovolj majhna, da me bo odnesel veter.” V pesniški zbirki Omamori ne manjka niti družbenokritičnih pesmi o neprepoznavanju lastne zasužnjenosti v sodobni družbi. Ena izmed njih je zagotovo Feminizem se ni zgodil, v kateri avtorica opisuje delo v tovarni, kjer ji sodelavka, “krepka kmečka deklina”, že na začetku odvrne, da ni potrebe po komunikaciji, kajti “ne bova zdaj tu odkrivali tople vode, ve se, kako je …” Bralcu pri tem sugerira, da bosta izpadli iz tehnološkega ritma, ki ga narekuje mašina, in bosta tako nekonkurenčni v svetu tekmovalnih delavcev, ki se trudijo izpolniti dnevno normo, kar je možno samo z osredotočenim delom v tišini. Vendar prav ta uslužna upognjenost pred kapitalistom in mašino, ki diktira ritem dela, pesnico spomni na njeno pesnjenje in lastno nesvobodo, saj očitajoče zapiše: “… Ti pa ne veš, kako je, / če si vzgajana kot tehnološka reprodukcija, / če si sama po sebi mašina, ti ne veš, / kako je če nimaš izbire, če si odvisna / od svoje moči in hitrosti in ritma / (tvoja pesem, Kaja, nima ritma, /njena zvočnost se klanja vsebini in vsebina, / pokorna umu, ni svobodna.)” Bolj kot družbene krivice in zavest o lastni nesvobodi pa zbirko Omamori preveva duh pravljičnosti oz. čarobnosti – kot da bi pesnica želela bralcu pričarati čarobni gozd iz otroštva, ki predstavlja nekakšen zrcalni odsev vsemogočega vesolja, kjer ni naključij, so zgolj variacije in projekcije lastnega psihičnega stanja – od otroške tesnobe do intuitivnega uzrtja lepote narave, ki pomeni vstopnico v svet svobode. V tridelno zastavljeni pesmi Senca poezije v zaključku zapiše: “Saj / pride trenutek, / ko se nikogaršnja / strast, lepota, modrost / osrediščijo / in si prost.” Zbirko Kaje Teržan Omamori lahko doumemo skozi lastne bralne refleksije, lucidne sanje in fragmente doživetij iz otroštva. Pomaga, če jo večkrat vzamemo v roke in jo “pobožamo po glavi.”