Simone Weil: Zakoreninjenost

Razprava, v kateri francoska filozofinja premišljuje, kako po zmagi antifašistične koalicije v 2. svetovni vojni v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarski fašizem nikoli več ne vrnil med nas

Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila – bi po svoje lahko rekli – Simone Weil v Franciji. Filozofinja, ki se je rodila v dobro stoječo, sekularno judovsko družino leta 1909, umrla pa zaradi izčrpanosti pri vsega štiriintridesetih, avgusta leta 1943, je namreč v svojem delu na izviren način prepletala in spajala krščanski misticizem in levičarsko, heterodoksno marksistično misel. Idejno bleščeč takega združevanja elementov iz različnih miselnih tradicij najdemo v Zakoreninjenosti, razpravi, ki jo je Weil napisala na vrhuncu druge svetovne vojne in v kateri je premišljevala, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Je pa na tem mestu vsekakor treba reči, da Zakoreninjenost nikakor ni zanimiva le kot dokument nekega zgodovinskega časa in njegovih partikularnih aspiracij in strahov, temveč se tudi nam danes na široko ponuja v aktualno, izzivalno pa tudi up prebujajoče branje. Zakaj je tako, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s Sašo Jerele, ki je Zakoreninjenost za založbo Družina pred nedavnim prevedla v slovenščino.

Foto: Goran Dekleva