Bajke Grofov

Od prvega šolskega dne v Moskvi do arhitekture, ljubezni v Benetkah in županske pisarne v domačem Celju.V 9. epizodi podcasta Bajke grofov smo gostili Matijo Kovača – arhitekta in župana Mestne občine Celje. Tokrat je tudi on gostil nas: pogovor smo posneli v njegovem županskem kabinetu.Kot otrok se je z družino preselil v Moskvo, kjer je v prvi razred vstopil brez znanja ruščine. Spomnil se je učiteljice, ki mu je pomagala po pouku, otroške izključenosti in prijateljstev, zaradi katerih se je pozneje težko vrnil v Slovenijo. Pojasnil je, zakaj mu ta izkušnja še danes pomaga razumeti ljudi, ki pridejo v novo okolje.Govorili smo o srednješolskih ustvarjalnih projektih, letu študija novinarstva in poti do arhitekture. Obujal je spomine na strica, ki je nekoč ponj v vrtec prišel z rdečim ferrarijem, ter na učenje pri celjskem arhitektu Nandetu Korpniku. Pa tudi na dvorec Lanovž, ki ga je raziskoval že v šolskih letih in mu pozneje posvetil magistrsko nalogo.Beneški bienale mu je prinesel tudi srečanje z Mojco, današnjo življenjsko sopotnico. Kako ju je predstavil stric, zakaj se tja še danes vračata in zakaj bo poroka morala še počakati? Beseda je tekla tudi o družini in usklajevanju županskih obveznosti z vlogo očeta in partnerja.Povedal je, kako se je med dolgo vožnjo porodila ideja za župansko kandidaturo in kako so se odzvali prijatelji. Opisal je prvi dan v prazni pisarni, intenzivne začetne mesece in odnos do prostora, za katerega se zaveda, da ga zaseda začasno.Pa tudi o Celju, njegovih ulicah, arhitekturi in kulturnem utripu ter športnih uspehih, za katerimi stojijo desetletja dela. Zakaj so Celjani po njegovem nekoliko nadpovprečno samozavestni, kaj mu pomenijo stiki z ljudmi in kakšne zgodbe skrivajo predmeti v njegovi pisarni?

Od prvih trenerskih korakov v Celju do polnega Tivolija, evropskih uspehov Olimpije in vzgoje igralcev za ligo NBA.V 8. epizodi podkasta Bajke grofov smo gostili Zmaga Sagadina – Celjana, enega najvplivnejših slovenskih košarkarskih trenerjev, prvega selektorja slovenske moške reprezentance in enega od pobudnikov lige ABA.Ko so mu poškodbe kolen prezgodaj končale igralsko pot, je svojo prihodnost našel na trenerski klopi. Iz Celja ga je pot vodila v Maribor in Ljubljano, pomembno prelomnico pa je pomenilo izobraževanje v ZDA. Ameriško znanje je povezal z jugoslovansko košarkarsko šolo ter zgradil sistem, v katerem so mladi talenti zgodaj dobivali priložnost na največjem odru.Z njim smo se pogovarjali o vzponu Olimpije, nepozabnih evropskih gostovanjih, začetkih slovenske reprezentance in nastajanju lige ABA. Razkril je, zakaj je v strokovni štab vključil športnega psihologa, nutricionista in učiteljico slovenščine ter zakaj od igralcev ni zahteval le trdega dela v dvorani, ampak tudi dokončano srednjo šolo.Spomnil se je sodelovanja s Klemnom Prepeličem, pojasnil, kako je poraze spreminjal v motivacijo, in opisal čase, ko je imel pod nadzorom tudi nočno življenje svojih varovancev. Govorili smo o disciplini, sprejemanju kritike, zaupanju sodelavcem in mejah, ki jih mora trener postaviti tudi klubskim vodstvom in sponzorjem.Brez dlake na jeziku tudi o današnji Olimpiji, vlogi tujcev v regionalni košarki in odhodih mladih slovenskih talentov na ameriške univerze. Zakaj opozarja, da sedenje na klopi ubija mlade igralce, in kdo bo v prihodnje nosil slovensko reprezentanco?Pa tudi o ženi Majdi, ki je s svojo odločitvijo pomembno vplivala na njegovo kariero, pripadnosti Celju in upokojenskih dneh, v katerih več časa namenja vnukoma.

Od odraščanja pod Donačko goro in v Rogatcu do Celja, muzejskih zbirk in razprodanih Stožic. V 7. epizodi podkasta Bajke grofov smo v fotografskem ateljeju Fotohiše Pelikan gostili dr. Toneta Kregarja – zgodovinarja, direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje ter pevca skupine Mi2.Njegova poklicna pot ga je pred skoraj tremi desetletji pripeljala v celjski muzej, kjer je od kustosa in raziskovalca napredoval do direktorja. Ob zgodovini, muzejskem delu in skrbi za kulturno dediščino pa je ves čas gradil tudi glasbeno zgodbo skupine Mi2, ki je iz druženja starih prijateljev prerasla v enega najprepoznavnejših slovenskih rock bendov.Z njim smo se pogovarjali o odraščanju v Rogatcu, povezanosti s Celjem, ljubezni do zgodovine, zahtevnem delu direktorja in razstavah Muzeja novejše zgodovine Celje. Razkril je, kdaj običajen predmet postane muzejski eksponat, kateri predmeti so se ga najbolj dotaknili ter zakaj je Fotohiša Pelikan s svojo bogato zapuščino tako edinstvena.Seveda nismo mogli mimo skupine Mi2. Govorili smo o njenih začetkih, pesmi Sladka kot med, trenutku, ko so člani spoznali, da so postali pomemben del slovenske glasbene scene, razprodanih Stožicah in posebnem čaru akustičnih koncertov.Tudi o tem, v katero zgodovinsko obdobje bi se najraje vrnil, zakaj so meje slovenskega jezika tudi meje njihovega glasbenega sveta in kaj skupina Mi2 pripravlja v prihodnosti.Video: Andraž Pušnik/Magični Spomini

Od celjskih nogometnih igrišč do prestižnega festivala v Montreuxu in koncertnih odrov v več kot 26 državah sveta. V 6. epizodi podkasta Bajke Grofov smo gostili Uroša Perića – celjskega glasbenika, ki je svojo ljubezen do bluesa, soula in jazza spremenil v več kot dve desetletji dolgo mednarodno kariero.

Kot otrok je bil zaljubljen v nogomet, igral za celjski Kladivar in sanjal o vlogi "brazilske" desetke. Nato je doživel svoj prvi pravi nastop, zaslišal aplavz občinstva in v trenutku spoznal, da želi življenje posvetiti glasbi. Že v prvem letu kariere je dobil priložnost za nastop na znamenitem jazz festivalu v Montreuxu, pozneje pa je sodeloval s številnimi big bandi, simfoničnimi orkestri in svetovno priznanimi glasbeniki.

Z njim smo se pogovarjali o skromnih začetkih, odraščanju v Celju ter časih pred YouTubom in Spotifyjem, ko je vsak težko pridobljeni album poslušal do zadnjega tona. Spregovoril je tudi o svoji povezanosti z Rayem Charlesom, zakaj mu je vzdevek "beli Ray Charles" sprva odprl številna vrata, pozneje pa postal ovira pri oblikovanju lastne umetniške identitete.

Razkril je, kako v resnici izgledajo večtedenske turneje, zakaj glasbenik med potovanji pogosto vidi le hotele, letališča in koncertne dvorane ter kako zahtevno je stopiti na oder po več urah naporne poti. Dotaknili smo se tudi nastopanja v ekstremni vročini in mrazu, posebnosti celjskega občinstva, pritiska ob nastopih v domačem mestu ter želje, da bi ob svojem 50. rojstnem dnevu pripravil velik koncert v Celju.

Tudi o tem, zakaj umetnik ne sme prodati svoje duše, kako se je skozi leta naučil zaupati svojemu talentu in zakaj so mu danes družina, osebno zadovoljstvo in zvestoba lastni glasbeni poti pomembnejši od denarja in popularnosti.

Od Šmartnega ob Paki in Celja do slovenske reprezentance, Lige prvakov ter Bundeslige. V 5. epizodi podkasta Bajke Grofov smo gostovali pri Bojanu Prašnikarju – arhitektu slovenskega nogometnega uspeha, prvemu selektorju slovenske nogometne reprezentance in enemu najvidnejših slovenskih trenerjev.Nogometna pot ga je od domačega Šmartnega vodila skozi Celje, Olimpijo in Maribor, s katerim je spisal eno največjih zgodb slovenskega klubskega nogometa ter se uvrstil v Ligo prvakov. Pozneje je trenersko pot nadaljeval tudi v tujini, med drugim na Cipru in v nemški Bundesligi, kjer je s Cottbusom poskrbel za odmevne rezultate.Z njim smo se pogovarjali o skromnih nogometnih začetkih, nastajanju slovenske reprezentance in njeni prvi tekmi, delu v Celju, zgodovinskem uspehu Maribora v Ligi prvakov ter zahtevnosti trenerskega poklica. Spregovoril je tudi o delu v Nemčiji, zmagi nad Bayernom, srečanjih z največjimi imeni evropskega nogometa in številnih anekdotah, ki so zaznamovale njegovo več desetletij dolgo pot.Tudi o tem, zakaj je pri uspehu najpomembnejše znanje in zakaj se mora trener skozi celotno kariero neprestano učiti in prilagajati.

Po 12 letih med evropsko rokometno elito se je vrnil tja, kjer se je vse začelo – domov v Celje.Gost četrte epizode podkasta Bajke Grofov je 36-letni Celjan Gašper Marguč – otrok celjske rokometne šole, dolgoletni slovenski reprezentant in eden najboljših slovenskih desnih kril svoje generacije. Po petih sezonah v članski ekipi Celja je leta 2014 odšel v Veszprem, kjer je v 12 sezonah postal ena od klubskih ikon, osvajal lovorike ter igral na največjih evropskih rokometnih odrih. Poleti se je njegova madžarska zgodba zaključila, Marguč pa je znova oblekel dres Celja Pivovarne Laško.Z njim smo se pogovarjali o vrnitvi domov, življenju in pritisku v enem največjih rokometnih klubov na svetu, neizpolnjenih sanjah o osvojitvi Lige prvakov, slovenski reprezentanci, rokometni družini Marguč ter načrtih za življenje po koncu igralske kariere. Tudi o študiju na Fakulteti za šport in želji, da bi nekoč svoje znanje prenašal na mlajše generacije kot profesor športa.Video: Andraž Pušnik/Magični Spomini

V tretji epizodi podkasta Bajke grofov gostimo prvi ženski tandem – mamo in hčer Alenko Potočnik Anžič in Ano Nušo Anžič, članici ene najbolj športnih družin v Celju.Alenka je nekdanja košarkarica, danes pa uspešna poslovna ženska in predsednica RK Celje Pivovarna Laško, Ana Nuša pa svojo športno pot gradi na parketu v dresu ŽKK Cinkarna Celje.V pogovoru smo se dotaknili njunih začetkov v košarki, življenja v družini štirih športnikov, usklajevanja vrhunskega športa in študija ter tudi športnega rivalstva med Ano Nušo in bratom Aljušem.Alenka je spregovorila o drugi strani vrhunskega športa – vodenju celjskega rokometnega velikana, vrnitvi v Ligo prvakov, razvoju domačih igralcev, finančnih razlikah med slovenskimi in največjimi evropskimi klubi ter viziji, kam lahko celjski rokomet poseže v prihodnjih letih.Ana Nuša pa je razkrila svoje poglede na razvoj ženske košarke, prihajajoče evropske izzive Cinkarne Celje, množične odhode mladih igralk v ZDA in svoje načrte za življenje po koncu igralske kariere.

Od celjskega Šampiona ga je nogometna pot popeljala na evropske zelenice, vse do dresa slovenske reprezentance in dvoboja s Cristianom Ronaldom.

Gost druge epizode podkasta Bajke Grofov je celjski nogometaš Blaž Kramer, ki je prve nogometne korake naredil v domačem okolju, nato pa se dokazoval v številnih evropskih klubih. Kot napadalec je izkusil življenje profesionalnega nogometaša v tujini, nastope na velikih stadionih in čast, da je oblekel dres Slovenije.

Z njim smo se pogovarjali o nogometnih začetkih v Celju, prelomnih trenutkih njegove kariere, življenju daleč od doma ter vzponih in padcih, ki spremljajo profesionalnega športnika. Spregovoril je tudi o reprezentanci, obračunu s Cristianom Ronaldom, pritiskih napadalca in poti, na kateri uspeh ni prišel čez noč.

Rokometno žogo je zamenjal za kolo, šport pa ostaja njegovo življenjsko poslanstvo.

Gost prve epizode podkasta Bajke Grofov je 64-letni Celjan Tone Tiselj – prvi selektor slovenske moške rokometne reprezentance po osamosvojitvi, dvakratni zmagovalec Lige prvakinj s Krimom in selektor, ki je Slovenijo leta 2004 popeljal do zgodovinske srebrne kolajne na evropskem prvenstvu.

Danes svoje bogato znanje in izkušnje prenaša v kolesarstvo kot športni direktor Kolesarskega društva Knežjega mesta Celje. Z njim smo se pogovarjali o poti od rokometnih dvoran do kolesarskih cest, življenju trenerja, največjih uspehih in športu, ki zanj ni služba, temveč poslanstvo.