
Pozabljeni Užitek Počasnosti
Notes de l’épisode
Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, o užitku počasnosti in globini doživljanja.
O epizodi Globoko pridemo samo počasi. Za spoznavanje človeka, ljubezen, ustvarjanje in tudi žalovanje potrebujemo čas, saj se skozi čas šele razvije tisto, kar lahko doživimo. S pospeševanjem zato nekatere izkušnje osiromašimo: opravimo več, vendar pri vsaki ostanemo bliže površini. Andreja in Iztok raziskujeta pozabljeni užitek počasnosti — prijetnost pričakovanja, postopnega odkrivanja in ostajanja pri nečem, česar še ne želimo končati. Govorita o času, v katerem se lahko razvije celoten razpon občutkov, in o bližini, ki se nadaljuje tudi po zadovoljitvi neposredne potrebe. Počasnost odpira dostop do doživetij, ki se ob nenehnem prehajanju k naslednji stvari niti ne utegnejo razviti do konca in v celoti. Ob tem preverjata, kaj nam preprečuje uživati v takem ritmu in kdaj z naglico bežimo pred lastnimi občutki. Tudi počasnosti ne prizaneseta: dolgo trajanje še ne zagotavlja globine. Zanjo se moramo vključiti, izpostaviti in tvegati. Mante pridejo same, ko jih ne loviš, ampak samo lebdiš. Tako pride tudi vse, kar je v življenju dragocenega. En počasen dan, ki ga zares doživimo, je polnejši od natrpanega meseca. To je užitek, ki smo ga pozabili.
Ključne točke Globina potrebuje čas, ker se občutki, razumevanje in odnosi skozi čas šele razvijajo. Užitek počasnosti vključuje pričakovanje, postopno odkrivanje in doživljanje tudi po izpolnjeni želji. Čas omogoča globino, ustvarjamo pa jo s prisotnostjo in pripravljenostjo, da se prepustimo. Prisotnost brez pričakovanja dopušča, da se zgodi tudi kaj, česar nismo načrtovali.
Najboljši citati »Ker globoko lahko pridemo samo počasi …« – dr. Andreja Pšeničny »Ljudje znamo uživat tudi v napetosti, v tem, da še ni konec.« – Iztok Prosen »Velike stvari ne prenesejo, da jih lovimo.« – dr. Andreja Pšeničny »Mogoče počasnosti v življenju ne pogrešamo toliko, kot pogrešamo nekoga, ki bi nam dovolil, da si vzamemo čas.« – Iztok Prosen