Kulturni fokus

1. Kaj se zgodi z zgodbami iz antične mitologije, ko jih ugledamo s stališča junakinj?

   13 novembre 202648 minÀ suivre

   Fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeji in številnih drugih žensk napisal rimski pesnik Ovidij, razpirajo največkrat neznano, spregledovano, žensko resnico o dogajanju v sicer dobro …

   Notes de l’épisode

   Fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeji in številnih drugih žensk napisal rimski pesnik Ovidij, razpirajo največkrat neznano, spregledovano, žensko resnico o dogajanju v sicer dobro znanih mitih

   Starogrška družba je bila, kot se lahko poučimo pri zgodovinarjih, izrazito androcentrična, patriarhalna. Politične pravice in ekonomske svoboščine so bile na strani moških, medtem ko so bile ženske večidel brez dostopa do izobrazbe, bile so pahnjene v molk, njihov življenjski prostor pogosto celo ni segal onkraj zidov očetovega oziroma soprogovega doma. V starem Rimu je sicer bilo nekoliko bolje, predvsem v najvišjih družbenih slojih so ženske vsekakor znale brati in pisati, imele so celo lastninske pravice, a tudi tu ni bilo dvoma, da se javno, družbeno-politično življenje vrti izključno okoli moških.

   Zaradi vsega tega najbrž ni presenetljivo, če smo prisiljeni ugotoviti, da antične ženske o samih sebi niso pustile množice zgovornih pisnih dokumentov, vsaj ne takih, ki bi srečno preživeli plovbo po morju časa, ki nas loči od njih, spričo česar o tem, kako so ženske pred dvema tisočletjema in več živele, delale, sanjarile in čustvovale na severnih obalah Sredozemlja, vemo razmeroma malo zanesljivega. No, precej drugače pa je z nekimi drugimi grškimi in rimskimi ženskami – s tistimi, ki niso živele v resničnosti, temveč v domišljiji. Junakinje, ki jih srečamo v grških oziroma rimskih mitih, dramah in pesnitvah – od lepe Helene in zveste Penelope do maščevalne Medeje in v ljubezni izigrane Didone –, so namreč pogosto značajsko kompleksne in psihološko pretanjeno portretirane, pogosto tudi znajo in zmorejo bika svojega življenja trdno zgrabiti za roge. Na nek način bi zato lahko rekli, da je prepad, ki loči nas danes od grško-rimskih mitoloških oziroma literarnih junakinj, najbrž manjši od tistega, ki nas loči od realno obstoječih žensk iz obdobja grško-rimske antike.

   Prav to nepričakovano bližino – ali pa, drugače rečeno, še premostljivo oddaljenost – smo si ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se pogovarjali o Pismih junakinj. Ne, to žal niso ohranjena resnična pisma, ki bi jih resnične ženske njega dni napisale in odposlale, temveč so druga najboljša stvar, na katero v tem kontekstu smemo upati; to so pač fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeje in Didone in številnih drugih žensk iz mitologije napisal starorimski pesniški velemojster, Publij Ovidij Nason. Kako je Ovidij sploh prišel na misel, da bi dal spregovoriti ženskam, kako je popisal notranje čustvene svetove svojih junakinj, kako je, ne nazadnje, izrekal njihove želje in strahove in hrepenenja in obup? – Vse to smo preverjali v pogovoru s klasično filologinjo Polonco Zupančič, ki je Pisma junakinj pred nedavnim prevedla in jih pripravila za objavo pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos.

   
   Foto: John William Waterhouse – Penelopa in snubci, 1912 (Wikipedia, javna domena)

2. Hvalnica prevajanju ali Zakaj tudi v dobi umetne inteligence družba potrebuje prevajalce

   23 octobre 202652 minÀ suivre

   Vznesen zagovor prevajalske dejavnosti, ki ga je že pred kakim desetletjem napisala francoska filologinja in filozofinja Barbara Cassin, je še posebej relevanten zdaj, ko se zdi, da zaradi vse bolj zmogljive …

   Notes de l’épisode

   Vznesen zagovor prevajalske dejavnosti, ki ga je že pred kakim desetletjem napisala francoska filologinja in filozofinja Barbara Cassin, je še posebej relevanten zdaj, ko se zdi, da zaradi vse bolj zmogljive umetne inteligence človeških prevajalcev sploh ne potrebujemo več

   V Sloveniji se je, kot kažejo podatki, v zadnjih nekaj letih vpis na študijske programe prevajalstva ter različnih sodobnih jezikov – zlasti germanskih in romanskih – opazno zmanjšal. Pa ne gre samo za Slovenijo; trend je globalen. Za ilustracijo: v Veliki Britaniji se je število mladih, ki se hočejo učiti francosko na univerzitetni ravni, v zadnjem desetletju zmanjšalo za dobrih 60 odstotkov, medtem ko so univerze po Združenih državah v približno istem obdobju menda ukinile skoraj tisoč programov, na katerih je bilo doslej mogoče študirati moderne evropske jezike, kot so nemščina, italijanščina ali portugalščina, jezike, skratka, za katere je njega dni veljalo, da prinesejo tistim, ki jih obvladajo, določen družbeno-kulturni prestiž.

   Strokovnjaki pravijo, da takemu razvoju stvari po eni strani botruje dejstvo, da je skoraj povsod na svetu za uspeh tako v akademski kakor v poslovni sferi danes dovolj že standardno srednješolsko znanje angleščine, še zlasti ker nam – in to je drugo pomembno dejstvo, ki ga v tem kontekstu nikakor ne smemo prezreti – vse tisto, česar ne znamo sami povedati v tem ali onem tujem jeziku, pomaga povedati umetna inteligenca. Bliskovit razvoj osupljivo zmogljivih strojnih prevajalnikov, utemeljenih na velikih jezikovnih modelih, v očeh mladih, ki se vpisujejo na univerzo, pač pomeni, da v učenju jezikov in prevajanju slej ko prej vidijo nekaj preseženega, tehnološko obsoletnega, nekaj, kar v prihodnje ne bo rezalo spodobno debelih rezin preživetvenega kruha.

   Vse to je pravzaprav kar lahko razumeti, le da ni čisto jasno, ali se učenju različnih jezikov ter gibkemu prehajanju med njimi res lahko odrečemo, ne da bi pri tem izgubili nekaj neskončno krhkega in dragocenega. Če, na primer, v roke vzamemo Hvalnico prevajanju, nekoliko filozofsko intonirano razpravo o problemih prevajanja, ki jo je pred desetletjem napisala svetovno priznana francoska filologinja Barbara Cassin in ki jo je za založbo Studia humanitatis v slovenščino pred nedavnim prevedla Ana Monika Habjan, tedaj uvidimo, da človek, ki obvlada več jezikov in prevaja med njimi, ne skrbi le za pretakanje idej med različnimi kulturnimi okolji, ampak v resnici v družbenem smislu odpira prostor za toleranco, blagohotnost in širino duha, ki jih našemu vse bolj posurovelemu času primanjkuje.

   To je najbrž slišati nekoliko preveč vzneseno, da bi tako misel smeli vzeti z vso resnostjo, in vendar smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali, zakaj bi bilo Barbari Cassin in njeni Hvalnici prevajanju vsekakor vredno pozorno prisluhniti. Pri tem nam je pomagal dr. Aleš Mendiževec, raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, ki je Hvalnici prevajanju pripisal spremno besedo.

   
   Foto: Lucas van Valckenborch – Babilonski stolp, 1594, izrez (Wikipedia, javna last)

3. Takrat, ko je bila krajina naš dom

   16 octobre 202658 minÀ suivre

   Krajina, po kateri hodimo vsak dan, ni le prostor, ki ga vidimo pred seboj. V njej so shranjeni spomini ljudi, ki so v njej živeli pred nami. Kamni, jame, gore, vode, poti, meje in imena krajev niso le del …

   Notes de l’épisode

   Krajina, po kateri hodimo vsak dan, ni le prostor, ki ga vidimo pred seboj. V njej so shranjeni spomini ljudi, ki so v njej živeli pred nami. Kamni, jame, gore, vode, poti, meje in imena krajev niso le del narave ali zemljevida, temveč lahko nosijo sledi različnih verovanj, običajev, strahov in zgodb, ki so se skozi stoletja prenašali iz roda v rod.

   Prof. dr. Katja Hrobat Virloget mitsko krajino razume kot nekakšen palimpsest – prostor, na katerem se skozi čas plastijo različni pomeni. Nova verovanja in tradicije niso nujno izbrisali starejših, temveč so se pogosto navezali nanje, jih preoblikovali in jim dali nove pomene. Tako lahko isti prostor v sebi združuje različne predstave o svetu – od starejših verovanj do krščanskih, ljudskih in sodobnih razlag. Prav zato je mitska krajina del nesnovne kulturne dediščine ter prostor kolektivnega spomina in identitete.
   Ljudje sicer redko govorijo o tem, kar znanstvena misel opredeljuje kot paranormalno ali nadnaravno. O takšnih izkušnjah se pogosto raje zavijejo v tišino. Kljub temu ima vsakdo v sebi ponotranjene strahove pred skrivnostnimi in nevarnimi kraji, nezavedna »vraževerja« in prepričanja, po katerih se ravnamo v vsakdanjem življenju. Spiritualne izkušnje, nenavadna občutja in dogodki niso le privlačne podobe iz starih zgodb in legend, temveč so vpisani v konfiguracije naših »resničnostnih programov«. V povezavi z mitskimi krajinami se zato prof. dr. Hrobat Virloget ukvarja tudi z etnografijo tišine – z razumevanjem tišine, ki jo odkriva v raznovrstnih primerih tako imenovane težke dediščine in pozabljene zgodovine.

   Sogovornica: dr. Katja Hrobat Virloget
   Redna profesorica, znanstvena svetnica
   Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije

   Fotografija: K. H. Virloget: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru 

4. Gregor Perušek, slovenski slikar ameriškega zahoda

   9 octobre 202653 minÀ suivre

   Kar je bil med ameriškimi Slovenci Louis Adamič na področju literature, je bil na področju likovne umetnosti skoraj gotovo Gregor Perušek. Zakaj torej naša kulturna javnost zanj povečini še ni slišala?Nemo …

   Notes de l’épisode

   Kar je bil med ameriškimi Slovenci Louis Adamič na področju literature, je bil na področju likovne umetnosti skoraj gotovo Gregor Perušek. Zakaj torej naša kulturna javnost zanj povečini še ni slišala?

   Nemo propheta in partia, nihče ni prerok v svoji domovini, pravi star latinski pregovor. Kako zelo ta modrost drži, se lahko prepriča, kdor ta čas obišče Moderno galerijo v Ljubljani in si ogleda intrigantno razstavo Enigma Gregor Perušek. Kakih 90 slik in grafik, ki jih je na omenjeni razstavi moč videti, namreč zgovorno dokazuje, da je bil Gregor Perušek, ki se je rodil v Sodražici leta 1887, umrl pa leta 1940 v Clevelandu v Združenih državah, pravzaprav eden najbolj talentiranih slovenskih likovnih umetnikov prve polovice 20. stoletja. In vendar za Peruška in njegov opus, v katerem sicer ni težko prepoznati mešanja in prepletanja vplivov simbolizma, kubizma, ekspresionizma in nove stvarnosti, do danes ni vedel skoraj nihče. Zakaj ne? Kako se podoba slovenske likovne umetnosti spremeni, če vrata kanona zdaj odpremo za Peruška? Predvsem pa: kakšna je podoba sveta, ki nam jo odstirajo umetnikovi pejsaži in tihožitja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Roberta Simoniška, umetnostnega zgodovinarja in kustosa, ki je razstavo v Moderni galeriji postavil.

   
   Foto: Gregor Perušek – Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone), 20. leta 20. stoletja, olje na lepenki, izrez (Goran Dekleva)

5. Kitajski klasični romani

   2 octobre 202648 minÀ suivre

   Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej …

   Notes de l’épisode

   Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej zamujamo?

   »Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake.

   Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi.

   
   Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)

6. Živi spomeniki režimov: od lip in hrastov za Habsburžane do Titovih 88 dreves

   25 septembre 202654 minÀ suivre

   Naše okolje je še danes polno političnih dreves, posajenih na čast vladarjem ali velikim zgodovinskim dogodkomVladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe …

   Notes de l’épisode

   Naše okolje je še danes polno političnih dreves, posajenih na čast vladarjem ali velikim zgodovinskim dogodkom

   Vladajoči posamezniki in ideologije so svojo moč od nekdaj utrjevali tudi s tem, da so svoje podobe in simbole vtisnili v prostor okrog nas. In vendar se je šele po francoski revoluciji uveljavil nenavaden običaj, v katerem so oblasti za ovekovečenje lastne veličine ali pomembnih državotvornih dogodkov začele tudi saditi drevesa. Naša krajina je tako prepredena z vrsto teh neobičajnih, živih spomenikov, ki zrcalijo našo zgodovino: od Napoleonovih drevoredov, dreves v čast habsburških monarhov, zasaditev za jugoslovanskega kralja Aleksandra, akcije oseminosemdesetih dreves za Josipa Broza Tita v socialistični Jugoslaviji, pa vse do osamosvojitvenih lip. V današnjem Kulturnem fokusu bomo govorili o tem, kako so različni režimi skozi spominska drevesa vpisovali svojo ideologijo v našo pokrajino in kakšna je bila usoda teh dreves ob menjavah političnih sistemov in protestih proti oblastem. O političnih drevesih, ki so praviloma posajena z velikim pompom in močno simbolno noto, skozi svoje dolgo življenje pa na koncu za nas spričo pozabe marsikdaj postanejo čisto navadna drevesa, bomo govorili z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki politična drevesa raziskuje v okviru podoktorskega projekta Političnost drevesa: sajenje spominskih dreves in politična drevesna krajina na Slovenskem med 1879 in 2021. Oddajo je pripravila Alja Zore.

   Foto: sajenje lipe kralju Aleksandru Karadžordževiću v Mežici, 1930-1937, hrani Pokrajinski arhiv Maribor: Enota za Koroško

7. Ekspedicije mlajšega brata Franca Jožefa in vipavski diplomat v Egiptu

   18 septembre 202655 minÀ suivre

   Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture. Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa …

   Notes de l’épisode

   Ferdinand Maksimilijan in Anton Lavrin sta bila različna človeka, vendar ju povezujejo diplomacija, potovanja, znanost, zbirateljstvo in zanimanje za oddaljene kulture.

   Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, je bil človek brez jasno določene politične vloge, vendar veliko bolj kozmopolitski od svojega brata. Radovednost, želja po odkrivanju novega, zbiralska strast in ustvarjalni duh so ga vodili od poveljevanja mornarici in navdušenja nad znanstvenimi odpravami do političnega eksperimenta s prevzemom oblasti v Mehiki. Miramare je postal izraz njegove želje, da bi okoli sebe ustvaril svet, v katerem bi se povezovali narava, umetnost, znanost in predmeti iz različnih delov sveta. Pomemben del tega sveta je bil Egipt. Tu se njegova zgodba poveže z Antonom Lavrinom, ki je slovenskemu in takratnemu habsburškemu svetu prispeval nekaj zanimivih staroegipčanskih starin. Še posebej sta znana njegova sarkofaga, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, svoj rojstni kraj. Kot avstrijski generalni konzul v Aleksandriji je namreč postal tudi zavzet raziskovalec in zbiratelj egipčanskih starin. Del svoje zbirke je leta 1853 prodal Maksimilijanu za miramarsko zbirko. Maksimilijan je predmete vključil v svoj osebni svet Miramara. Njuno srečanje odraža širšo mrežo diplomatov, popotnikov in zbirateljev, po kateri so se v 19. stoletju širili predmeti in znanje. Maksimilijan je pozneje podobno željo po povezovanju in preoblikovanju sveta prenesel v politiko. V Mehiki, kjer se je končala njegova življenjska ekspedicija, pa je trčil ob realnost, ki je ni bilo mogoče urediti po njegovi predstavi.

   
   Tomislav Kajfež, Narodni muzej Slovenije
   dr. Vesna Kamin Kajfež
   dr. Miha Preinfalk, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa
   dr. Gregor Antoličič, ZRC SAZU - Zgodovinski inštitut Milka Kosa

   Fotografija: Staroegipčanska antropomorfna krsta s človeško mumijo
   680 let pr. n. št., najdba: Luksor, Egipt
   Stalna razstava Egipčanska zbirka v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski

8. Nova branja starih arheoloških krajin: »Zastavljamo si vprašanja, na katera prej sploh nismo pomislili«

   11 septembre 202658 minÀ suivre

   Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako …

   Notes de l’épisode

   Arheologija danes ne raziskuje le posameznih predmetov, grobov in utrdb, temveč skuša iz različnih sledov rekonstruirati celotno življenje nekdanjih skupnosti in se bolj usmeriti na posameznika. Zanima jo, kako so bila naselja organizirana, kdo je imel v njih posebno vlogo ter kako so se ljudje povezovali z drugimi okolji in skupnostmi. Ugotavljamo, katere živali so vzrejali, s katerimi obrtmi so se ukvarjali, s čim so trgovali in na kakšnih razdaljah, kakšen pomen so imele sorodstvene vezi, kaj so ljudje jedli in kako je bila hrana vključena v verska pravila in predstave, zaradi česa so zbolevali, kako so se zdravili.

   Že dolgo predstave o preteklih družbah črpamo iz podob in ostankov naselij, načinov pokopa, iz pogrebnih ritualov in grobnih značilnosti ter grobnih pridatkov. Ti kažejo na obstoj družbenih razlik, elit in posameznikov z večjo močjo in ugledom. Tudi raziskovanje naselbin omogoča, da takšno družbo vidimo v njenem vsakdanjem in kultnem okolju. Najdbe kažejo na vodilne skupine, bojevnike in aristokracijo, pa tudi na ljudi, ki so opravljali posebne obrede in verske naloge, med njimi svečenike in svečenice. Posebej zanimiv je Pungrt nad Igom, kjer so arheologi odkrili ostanke obsežnega utrjenega naselja z urejenimi stavbami, ulicami in potmi. Takšna zasnova kaže, da je bila skupnost dobro organizirana in da je bilo življenje v naselju bolj zapleteno, kot bi lahko prehitro sklepali. Če Pungrt s pojavom zgodnjega urbanizma pomembno dopolnjuje podobo železnodobne družbe in njenega načina življenja, pa zahodnoslovenski Berjač pri Podbeli, ki velja za prvo s sodobno arheološko metodo raziskano najdišče v Breginjskem kotu, ostaja pomembno mesto kompleksnih pogrebnih obredov in kultov železnodobnih prebivalcev.
   Sodobna arheologija, ki združuje podatke iz različnih virov in različnih znanstvenih področij, se poslužuje tudi novih pristopov, metod, analiz in tehnologij. Lidarski posnetki razkrivajo sledove nekdanjih naselbin in poti, ki jih na površju pogosto ne opazimo, mikromorfološke in druge geoarheološke analize pa omogočajo raziskovanje drobnih plasti in sledov človekovih dejavnosti. S histološkimi analizami lahko pod mikroskopom preučujemo zgradbo kosti in drugih ostankov, genetske analize pa pomagajo raziskovati sorodstvene povezave, izvor in gibanje ljudi ter živali.

   Sogovornika: arheolog dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, in arheolog dr. Matija Črešnar, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Univerza v Ljubljani.

   Fotografija: Gradec pri Krnu, bronasta figuralna situla (hrani Tolminski muzej; foto: Tomaž Lauko), v članku Železnodobno grobišče na Gradcu pri Krnu (avtorja: Boštjan Laharnar in Miha Mlinar), Arheološki vestnik (73, 2022).

    

    

    

    

    

    

    

    

9. Ritualne uganke in starodavni kulti iz keramične stekleničke in z lončarskega vretena

   4 septembre 202656 minÀ suivre

   Keramika je eno najpogostejših in najpomembnejših arheoloških gradiv. Ker se žgana glina dobro ohranja, lahko raziskovalci danes že iz majhnih odlomkov posod razbirajo številne podatke o življenju ljudi v …

   Notes de l’épisode

   Keramika je eno najpogostejših in najpomembnejših arheoloških gradiv. Ker se žgana glina dobro ohranja, lahko raziskovalci danes že iz majhnih odlomkov posod razbirajo številne podatke o življenju ljudi v preteklosti – od načinov izdelave in prehrane do trgovskih povezav, tehnologije in kulturnih stikov.

   Keramični predmet tako ni več le »lonček« ali črepinja, temveč vir številnih informacij o ljudeh, ki so ga izdelali in uporabljali. Z raziskovanjem lipidov, torej kemičnih ostankov maščob, ki se lahko ohranijo v poroznih stenah keramičnih posod, lahko keramika razkrije tudi, kaj so ljudje nekoč jedli. Z analizami lipidov je mogoče ugotoviti, ali so bile posode uporabljene za shranjevanje ali pripravo živalskih maščob, rastlinskih olj, mesa ali mlečnih izdelkov. Takšne raziskave omogočajo vpogled v prehrano neolitskih skupnosti in velike spremembe, ki jih je prinesel prehod od lovstva in nabiralništva h kmetovanju. Še posebej zanimivi so sledovi mleka in mlečnih izdelkov, saj pomagajo razumeti razvoj zgodnjega kmetijstva.Tudi Ajdovska jama pri Nemški vasi je pomemben primer, kako lahko keramika pomaga pri raziskovanju preteklih družb. To izjemno jamsko grobišče iz mlajše kamene in bakrene dobe pri nas raziskovalcem pomaga razumeti uporabo prostora, način življenja ljudi in predvsem "nenavadne" pogrebne rituale. Ti so vključevali keramiko, kamnito orodje, kosti in druge ostanke. V širšo zgodbo o skupnosti sodijo tudi izpostavljanje in premeščanje človeških posmrtnih ostankov ter navade darovanja živil in drugih predmetov. Jama tako ni bila le grobišče, temveč tudi prostor posebnega pomena oziroma svetišče, kjer so se odvijali obredi, povezani s kultom posmrtnega življenja.

   Sogovornica: arheologinja dr. Manca Vinazza s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki vodi projekt POTTERIA – Lončarske tradicije v pozni prazgodovini kot odmevi okoljskih in družbenih sprememb.

   Fotografija:
   Keramična steklenička iz Ajdovske jame, avtorica fotografije: dr. Lidija Korat Bensa, Zavod za gradbeništvo

10. Zoisova palača v epicentru slovenskega razsvetljenstva

    28 août 202659 minÀ suivre

    Največja zasebna palača v Ljubljani je bila na prehodu iz 18. v 19. stol., ko je v njej živel baron Žiga Zois, intelektualno središče slovenskih dežel in jo torej smemo šteti za enega od rojstnih krajev našega …

    Notes de l’épisode

    Največja zasebna palača v Ljubljani je bila na prehodu iz 18. v 19. stol., ko je v njej živel baron Žiga Zois, intelektualno središče slovenskih dežel in jo torej smemo šteti za enega od rojstnih krajev našega naroda

    Na jugovzhodnem koncu starega mestnega jedra Ljubljane, med Križankami in levim bregom Ljubljanice, stoji Zoisova palača. Ker gre za največjo zasebno palačo v središču naše prestolnice, bi zgradba najbrž bila že samo zaradi tega vredna pozornosti umetnostnih zgodovinarjev. Ker pa je v njej, kot seveda razkriva že njeno ime, v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja živel nihče drug kot baron Žiga Zois, vodilna figura našega razsvetljenstva, lahko mirno rečemo, da je bila ta palača nekaj časa pravzaprav v samem epicentru znanstvenega in umetnostnega življenja na Kranjskem. Še več: kolikor so Linhart, Vodnik, Kopitar, Japelj in drugi Zoisovi varovanci prav pod baronovo gostoljubno streho in s pomočjo njegove širokogrudne finančne zaslombe lahko razvijali ideje, iz katerih je pozneje v 19. stoletju vzbrstelo naše narodno gibanje, toliko smemo reči, da je Zoisova palača pravzaprav eden od rojstnih krajev slovenstva.

    In vendar smo se kar precej načakali, preden se je predstavitve pestre zgodovine te stavbe in ključne vloge, ki jo je odigrala v našem kulturnem življenju, nekdo lotil na sistematično pregleden način. Ta podvig je naposled uspel dr. Metodi Kemperl, umetnostni zgodovinarki in predavateljici na Oddelku za likovno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete. V skrbno raziskani razpravi Zoisova palača v Ljubljani, ki je predlani ugledala luč sveta v sozaložništvu Slovenske matice in Pedagoške fakultete, je dr. Kemperl namreč natančno popisala, kako je palača zlagoma dobila svojo današnjo podobo, obenem pa razkrila, kdo vse je – poleg Žige Zoisa samega, kajpada – s to impozantno zgradbo povezan. No, za nameček pa bo tisti, ki po pričujoči monografiji poseže, dobil tudi dober vpogled v vse tisto skrito delo sobaric in kuharic in vrtnarjev in vseh drugih, brez katerih prizadevanj bi Zoisova palača kratko malo ne mogla biti ena najodličnejših ljubljanskih, kranjskih oziroma slovenskih hiš 18. stoletja. Na kaj vse bi torej veljalo pomisliti, ko se danes brezskrbno sprehajamo po Bregu mimo Zoisove palače, smo v pogovoru z dr. Kemperl skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu.

    
    Foto: Zoisova palača v Ljubljani (Wikipedija, javna last)

11. Je potres, ki je v 14. stoletju opustošil slovenske dežele, Kamnik oropal za njegovo jezero?

    21 août 202651 minÀ suivre

    Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?Si lahko predstavljate …

    Notes de l’épisode

    Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?

    Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik …

    Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera.

    A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar.

    
    Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)

12. Na letalskih poletih med Beogradom in New Yorkom so v 60. letih prirejali razstave in prodaje umetnin

    14 août 202657 minÀ suivre

    Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna …

    Notes de l’épisode

    Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta

    Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin.
    Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s številnimi mednarodnimi stiki in sodelovanji pomagal uveljaviti slovenske umetnike ter Ljubljano oblikovati v pomembno središče grafične umetnosti. Zgovoren primer njegovega prizadevanja je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71, s katero je želel dosežke slovenskih grafikov predstaviti tudi mednarodni javnosti. Tako si je mogoče zdaj v Čopovi rojstni hiši ogledati razstavo Grafika Ljubljana '71 & Zoran Kržišnik.
    Kljub svetovljanskemu življenju se je Kržišnik vračal domov. V sedemdesetih letih si je nad Selom pri Žirovnici zgradil hišo, ki je postala več kot le dom – v njej je uredil galerijo in sprejemal umetnike, kustose, galeriste ter prijatelje iz različnih delov sveta. Tako je prostor pod Stolom za nekaj časa postal stičišče domače in svetovne umetnosti.
    Kržišnikova zgodba je zato zgodba o človeku, ki je znal povezati na videz oddaljena svetova. Iz majhne gorenjske vasi je stopil na svetovni umetniški oder, vendar pri tem ni izgubil občutka za domači prostor. Prav v tem je njegova posebnost: Žirovnico je nosil s seboj v svet, hkrati pa je svet prinašal nazaj pod Stol.
    Sogovorniki: Andrej Jemec, slovenski slikar, univerzitetni profesor, akademik
                         dr. Nadja Zgonik, slovenska umetnostna zgodovinarka, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
                         Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica

    fotografija: z naslovnice kataloga razstave (Janez Bernik, Adriana II, 1971, barvna jedkanica)

13. Opojno vino, cvetoči vrtovi in čedni mladeniči – presenetljivi svet otomanske lirike

    7 août 202660 minÀ suivre

    Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo …

    Notes de l’épisode

    Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo pesniško tradicijo

    Na svojem vrhuncu – za časa vladavine Sulejmana Veličastnega sredi 16. stoletja – se je Otomanski imperij raztezal od Alžirije do Kuvajta, od Jemna do centralne Madžarske. Tisti čas pa pravzaprav tudi že kako stoletje prej in tudi še precej desetletij pozneje so carigrajski sultani s pomočjo dobro delujočega administrativnega aparata spretno vladali nenavadno strpni, mnogojezični in multikonfesionalni državi, v kateri so cveteli trgovina in znanost in umetnost. Naši predniki v slovenskih deželah se vsega tega večidel sicer niso zavedali; podoba Osmanskega imperija je bila tisti čas pač neločljivo povezana s turškimi vpadi, plenilskimi vdori manjših in zelo gibljivih turških konjeniških enot v širši vzhodnoalpski prostor, s katerimi so Otomani skušali spodkopati gospodarsko in vojaško moč Habsburžanov.

    Toda od zadnjega turškega vpada na naše etnično ozemlje zdaj mineva že več kot 400 let in tako smo menda tudi do vsega tujega pregovorno nezaupljivi Slovenci naposled pripravljeni ugledati drugi – drugačen – obraz Osmanske države. Turist in turistka, ki sta obiskala Topkapi, palačo sultanov v Carigradu, ali od nje le streljal oddaljeno Modro mošejo, seveda dobro vesta, kako impozantna, kako rafinirana, kako bleščeča je pravzaprav bila civilizacija, ki so jo ob koncu srednjega oziroma na začetku novega veka ustvarili Otomani.

    No, še en dokaz več o potentnosti, o izjemni nagovorni moči osmanske kulture pa bo odkril, kdor bo zdaj v roke vzel Čas divjega tulipana, antologijo osmanske lirike, ki jo je za založbo Škuc pred nedavnim pripravil Blaž Božič. Pesnik in prevajalec je namreč natančno presejal kar 600-let dolgo tradicijo ustvarjanja poezije v turščini, kakršna se je govorila in pisala pod sultani; iz nje je odbral za kakih 120 strani najlepših, sporočilno in oblikovno najbolj izstopajočih pesmi, ta korpus pa na koncu opremil z izčrpno spremno besedo, ki bralkam in bralcem predstavi tisti kontekst, na ozadju katerega se je v miselne in čustvene strukture osmanske lirike menda najlažje potopiti. In katere strukture to so? O čem vse turški pesniki med 14. in 19. stoletjem pišejo in kako to počnejo? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Blaža Božiča.

    
    Foto: miniatura iz rokopisa učene pesnitve Iskendername, Pripoved o Aleksandru, ki jo je napisal morda najpomembnejši osmanski književnik 14. stoletja, Taceddin Aḥmedi (Wikipedia, javna last)

14. »Zadosti je kruha na zemlji za vse«: radikalni ton Heinricha Heineja na predvečer marčne revolucije

    31 juillet 202651 minÀ suivre

    O Heinejevi politični pesnitvi, ki se bere kot odkrit napad na vse stebre tedanje oblasti: na monarha, rimskokatoliško cerkev, militarizem in fevdalne odnose ter socialno neenakost zgodnjega kapitalizmaDanes …

    Notes de l’épisode

    O Heinejevi politični pesnitvi, ki se bere kot odkrit napad na vse stebre tedanje oblasti: na monarha, rimskokatoliško cerkev, militarizem in fevdalne odnose ter socialno neenakost zgodnjega kapitalizma

    Danes bomo odpotovali v politično, ekonomsko in idejno globoko shizofren čas evropske zgodovine. To je bil čas, ko so dosežki francoske revolucije in napoleonovih reform ljudem že vsadili ideje o svobodi, hkrati pa so se z Dunajskim kongresom leta 1815 restavrirale stare monarhije, ki so s strogo cenzuro skušale zatreti vsakršno nasprotovanje sistemu. To je bilo poleg tega obdobje, ko je pospešena industrializacija porodila množice revnih delavcev, ki so v nemogočih razmerah komajda zaslužili za golo preživetje - prav to obdobje je, nepresenetljivo, izoblikovalo tudi mladega filozofa Karla Marxa - stari režimi pa so morali leta 1848 popustiti pod pritiskom v tako imenovani marčni revoluciji, ki jo danes razumemo kot konec fevdalnega reda.
    V takšnem kontekstu ne preseneča, da je eden največjih nemških romantičnih pesnikov Heinrich Heine napisal delo, ki ga zaznamuje vse kaj drugega kot romantično svetobolje. Njegova nenavadna politična satira z naslovom Nemčija. Zimska pravljica prinaša neusmiljeno kritiko tedanje domovine ter zahteva kruh za vse in kraljestvo božje na zemlji. O pesnitvi, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Univerze v Ljubljani, in času, v katerem je nastala, se bomo v tokratnem Kulturnem fokusu pogovarjali z avtorico spremne besede dr. Ireno Samide in s prevajalko besedila dr. Matejo Gaber, obe prihajata z Oddelka za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.

    foto: portret Heinricha Heineja, slikar Moritz Daniel Oppenheim, 1831, Wikimedia, javna last

15. Vedenje telesa določajo družbene konvencije – Zala Pezdir

    24 juillet 202659 minÀ suivre

    Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o …

    Notes de l’épisode

    Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih. Z različnimi kulturami potuje skozi celotno zgodovino človeštva – upodobljen je tudi v prizorih jamske umetnosti – kot način ustvarjanja, izražanja in povezovanja.

    Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni.
    Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategorija, kot jo razume zahodna misel. Prepleta se z glasbo, igro, ritualom, komunikacijo in vsakdanjim življenjem. Telo pri tem ni nevtralen nosilec gibanja, temveč kulturno oblikovan medij. Tudi gibanje, hoja in telesne tehnike niso zgolj naravne in individualne danosti, temveč naučeni vzorci, globoko vpeti v družbene norme in vrednote, kot so pokazali misleci Marcel Mauss, Margaret Mead in Gregory Bateson.
    Ples deluje tudi kot močno družbeno vezivo. Sinhronizirano gibanje ustvarja občutke skupnosti, pripadnosti in varnosti, prisotno pa je tako v umetnosti kot v športu, vojski in religiji. V njem se prepletajo kolektivni in individualni izrazi, vprašanja avtorstva in ustvarjalnosti. Ples tako presega okvir umetniške prakse, saj ima možnost spregovoriti o temeljnih načinih človeškega bivanja, mišljenja in oblikovanja odnosov.
    V oddaji Kulturni fokus bo v ospredju Zala Pezdir – plesalka, učiteljica, glasbenica, koreografinja ter etnologinja in antropologinja, ki deluje na Švedskem. Nedavno je pri Založbi Aristej izšlo njeno avtorsko delo z naslovom Plesni pojmovnik za mlade.

    fotografija: detajl z naslovnice, avtor Izar Lunaček

16. Najprej je bila trava, iz nje pšenica, zaradi nje polje in na tem polju človek, ki je pojedel – kruh

    17 juillet 202651 minÀ suivre

    Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo. Prav udomačevanje žit je …

    Notes de l’épisode

    Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo.

    Prav udomačevanje žit je omogočilo nastanek stalnih naselbin in razvoj prvih civilizacij, od Rodovitnega polmeseca, kjer so gojili prve vrste pšenice in ječmena, do Azije z rižem, pomembno je tudi proso, ter Srednje in Južne Amerike, kjer je osrednje mesto zavzela koruza. Kruh je tako skozi tisočletja postal več kot le hrana – postal je simbol preživetja, skupnosti in kulture. Stari Egipčani so odkrivali skrivnost kvašenega testa in razvili peko kruha, ki je bil celo plačilno sredstvo, antični Grki in Rimljani pa so to znanje izpopolnili ter postavili temelje pekarstva, kot ga poznamo danes. V srednjem veku je kruh postal osnovno živilo vseh družbenih slojev, pri čemer je njegova kakovost jasno odražala družbeni status. Tudi na Slovenskem ima kruh bogato in globoko zakoreninjeno tradicijo, ki sega vse do prazgodovinskih koliščarjev, skozi stoletja pa se je razvila v raznolikost okusov in oblik, od rženega in koruznega do ajdovega kruha, pogosto povezanega s prazničnimi običaji in obrednim pomenom. O tem, kako kruh presega svojo vsakdanjo vlogo in postaja nosilec simbolike, spomina in identitete, bo spregovorila dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, ki raziskuje pomen kruha v različnih kulturah, religijah in obredih ter skozi dediščino pekarstva in mlinarstva odpira vprašanja o tem, kako lahko z razumevanjem preteklosti ozaveščamo mlajše generacije o pomenu ohranjanja kulturne dediščine.
    Sogovornica: Dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, se ukvarja z raziskovanjem pomena kruha v različnih kulturnih okoljih. S študenti Univerze v Novi Gorici je proučevala simboliko kruha v pravoslavni, muslimanski in katoliški veri ter značilne obrede v Rusiji, Srbiji, Severni Makedoniji in Sloveniji, s poudarkom na Primorskem in vplivih iz Italije.
    Zbira tudi pregovore o kruhu, raziskuje žita na Krasu ter se poglablja v dediščino pekarstva in mlinarstva, zlasti v Zgornji Vipavski dolini. Njeno delo je usmerjeno tudi v ozaveščanje otrok in mladostnikov o pomenu ohranjanja kulturne dediščine skozi zgodbe, spomine in odnos do kruha.

    Fotografija: Detajl tihožitja s kruhom in smokvami, znana starorimska freska iz Herkulaneuma, ki je trenutno shranjena v Nacionalnem arheološkem muzeju v Neaplju (Wikipedia).

17. 200 let nerazrešljivih protislovij potrošniške družbe skozi prizmo literature

    10 juillet 202651 minÀ suivre

    Kako je vznik potrošništva v 19. stol. spremenil pogoje za pisanje in branje književnosti in kako je literatura naslednji dve stoletji reflektirala nezaslišano novost, ki jo v človeški zgodovini predstavlja …

    Notes de l’épisode

    Kako je vznik potrošništva v 19. stol. spremenil pogoje za pisanje in branje književnosti in kako je literatura naslednji dve stoletji reflektirala nezaslišano novost, ki jo v človeški zgodovini predstavlja proces komodifikacije vseh stvari, odnosov in doživetij?

    Eden ključnih fenomenov današnjega ekonomskega življenja je skoraj gotovo potrošništvo. Pa pravzaprav ne le ekonomskega; naš konzumerizem, naše nebrzdano nakupovanje raznovrstnih materialnih dobrin pač ne poganja le farm, tovarn in storitvenih podjetij na vseh celinah tega sveta, ampak je vanj slej ko prej vpisana tudi obljuba globoke osebne izpolnitve. Vtis je namreč, da se potihoma vsi nadejamo, da nam bo življenje, ko bomo enkrat le uspeli kupiti tisti izmuzljivi, misteriozni, a eksistencialno osrečujoči artikel X, naposled razkrilo svoj pravi smisel.

    Če dobro premislimo, so tovrstna pričakovanja, ki vsakdanjo ekonomsko aktivnost povezujejo s predstavami o osebnostni samorealizaciji, več kot le nekoliko smešna, a to še ne pomeni, da moramo sodobniki po vsej sili zardevati zaradi svoje nekritične zaslepljenosti. Nedavno je pod okriljem Založbe ZRC namreč izšla intrigantna, sociološko intonirana literarno-zgodovinska razprava Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence, v kateri je njen avtor, komparativist in publicist dr. Luka Novak, prepričljivo pokazal, da so se sirenskemu klicu potrošništva ljudje pravzaprav pustili zapeljati že pred časom. Na ozadju Novakove analize nekaterih velikih tekstov francoske ter italijanske književnosti 19. in 20. stoletja – v tem kontekstu velja najbrž omeniti vsaj romane Balzaca, Flauberta, Zolaja in Pasolinija –, se namreč pokaže, da se je proces poblagovljenja ne le stvari, ampak tudi doživetij in odnosov med ljudmi začel že pred kakimi 200 leti in da so bili največji pisatelji tistega časa nanj še kako pozorni.

    A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno: kako pronicljivi so pravzaprav bili mojstri peresa prejšnjih dveh stoletij, ko je šlo za analizo potrošništva? So že takrat videli, kakšne želje in ambicije, kakšne iluzije in samoprevare so vpisane v ravnanje in razmišljanje potrošnic in potrošnikov? So že v obdobju, ko se je potrošništvo komaj šele rojevalo, že videli, kam vse skupaj vodi? So, drugače rečeno, videli v naš čas? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Novaka.

     

    Foto: ena prvih veleblagovnic v zgodovini, Au Bon Marché, je svoja vrata odprla že v 30. letih 19. stoletja v Parizu, takole pa je bila videti približno pol stoletja pozneje, ko jo je neznan avtor ovekovečil na  gravuri iz leta 1887 (Wikipedija, javna last)

18. Blišč in beda bogatašev, blišč in beda hollywoodskih filmov o bogataših

    3 juillet 202654 minÀ suivre

    Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?»Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem …

    Notes de l’épisode

    Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?

    »Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa.

    No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost, namreč skuša pokazati, kako pohlep spodjeda tradicionalne vrednote, kot sta pošteno delo in osebnostna integriteta, pokazati skuša, kako pohlep razgrajuje ključne medčloveške, družbene vezi, ne nazadnje skuša pokazati, kako pohlep uničuje tudi t. i. realno gospodarstvo. Vse to film poskuša, gledalke in gledalci pa smo si zapomnili – in najbrž vsaj malo tudi ponotranjili – predvsem poglede, stališča in vrednote karizmatičnega negativca Gekka. Zakaj?

    Morda zato, ker se vrtoglavega bogastva vedno drži nekaj magnetično, neustavljivo privlačnega? – Ta argument sicer zveni precej prepričljivo, a zakaj potem nihče ne sanjari o tem, da bi nekega dne postal odtujeni magnat à la Charles Foster Kane iz Državljana Kana, legendarne mojstrovine Orsona Wellsa iz leta 1941? Zakaj nikomur ne pade na misel, da bi svoje življenje živel kot gospod Potter, brezčutni, hladnokrvni skopuh iz filma Čudovito življenje, ki ga je leta 1946 posnel Frank Capra?

    Pravo vprašanje, ki si ga v tem kontekstu torej velja postaviti, je slej ko prej tole: zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko drugi vendarle zapeljivo mamijo? K temu pa morda lahko dodamo še tole podvprašanje: ali je filmov, ki zasledovanje in kopičenje bogastva ter življenje na veliki nogi prikazujejo v privlačnejši luči, kaj več, odkar sta ob koncu 70-ih let 20. stoletja Margaret Thatcher in Ronald Reagan sprožila neoliberalno revolucijo? – Odgovore smo v tokratnem, filmsko obarvanem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Jelo Krečič, filozofinjo, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah, članicah Univerze v Ljubljani.

     

    Foto: Lionel Barrymore v vlogi gospoda Potterja iz Caprovega filma Čudovito življenje; poznavalci sedme umetnosti, ki jih je leta 2003 k sodelovanju povabil Ameriški filmski inštitut, so gospoda Potterja postavili na šesto mesto lestvice 50 največjih zlikovcev v zgodovini ameriškega filma (Wikipedija, javna last)

19. Med obema vojnama so na morje pogosto odpotovale ženske z otroki

    26 juin 202652 minÀ suivre

    Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma …

    Notes de l’épisode

    Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel.

    Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.
    Sogovornica: umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGML
    Fotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)

20. Likovna scena v socialistični Sloveniji – nepričakovana zmagovalka hladne vojne

    19 juin 202655 minÀ suivre

    Zakaj se zdi, da so po 2. svetovni vojni naše galerije javnosti omogočale stik s svetovno likovno ustvarjalnostjo, ki je bil bolj neposreden, bolj živ od tega, kar v slovenskih razstavnih prostorih lahko vidimo …

    Notes de l’épisode

    Zakaj se zdi, da so po 2. svetovni vojni naše galerije javnosti omogočale stik s svetovno likovno ustvarjalnostjo, ki je bil bolj neposreden, bolj živ od tega, kar v slovenskih razstavnih prostorih lahko vidimo danes?

    Pisateljice sicer lahko še tako vneto pišejo romane in dramatiki drame in skladateljice lahko, sedeč ob domačem klavirju, še tako zavzeto ustvarjajo svoje kompozicije, a dokler romani navsezadnje ne prispejo na naše knjižne police in dokler gledališčniki dramskih besedil ne uprizorijo na svojih odrih in dokler orkestri ne izvedejo sveže komponiranih sonat in simfonij, dokler, skratka, umetnine ne pridejo pred in med ljudi, toliko časa umetniški ustvarjalni proces ni zares zaključen. Če pač umetniško delo razumemo kot nekakšen stroj za ustvarjanje pomena, kot stroj za osmišljanje človeških življenj, tedaj postane jasno, da Prešernov Apel v resnici dokonča svoje delo šele, ko svojo podobo na ogled postavi in dopusti, da tej podobi, metaforično rečeno, zadnjo pa obenem ključno piko postavijo gledalke in gledalci.

    Zato se tudi vsi tisti znanstveniki in znanstvenice, ki se posvečajo vprašanjem recepcije umetnosti, ki se sprašujejo kako, po kakšnih poteh in v kakšnem kontekstu umetnine pravzaprav prihajajo pred nas oziroma med nas, ne ubadajo z nečim malo pomembnim, sekundarnim ali umetnosti zunanjim, temveč se v resnici zaposlujejo s kar najbolj integralnim delom »fenomena umetnost«. Natanko na ozadju tega uvida velja brati tudi intriganten zbornik Želje in protislovja, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Založbe Univerze v Ljubljani, zbornik, ki ga je po več letih resnega dela soustvarilo enajst raziskovalk in raziskovalcev, in v katerem skušajo, kot lahko razberemo iz podnaslova, na strnjen način predstaviti zgodovino likovnega in arhitekturnega razstavljanja v Sloveniji med letoma 1947 in 1979.

    V pričujočem zborniku se njegovi avtorice in avtorji namreč sprašujejo, kako so po drugi svetovni vojni najrazličnejše slovenske institucije – z muzeji in galerijami na čelu, kajpada – publiki omogočale živ stik s slovensko, jugoslovansko in svetovno likovno ustvarjalnostjo ter na ta način obenem tudi sooblikovale naš okus, se pravi: ustvarjale refenrenčni okvir, znotraj katerega smo potem navadni gledalke in gledalci vsak zase likovno umetnost navsezadnje interpretirali. Do kakšnih izsledkov so se piske in pisci zbornika slednjič dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti in sourednico Želja in protislovij, dr. Beti Žerovc.

    
    Foto: skulptura Poklon domoljubom, padlim za svobodo, ki jo je Aicham, francoski kipar judovskega rodu, ustvaril leta 1963 na forma vivi v Portorožu (Wikipedija)

21. Homerjeva epa – živa pripoved o tem, kako človek kljubuje kaosu

    12 juin 202649 minÀ suivre

    Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj. Homerjeva epa …

    Notes de l’épisode

    Iliada in Odiseja sta nastali iz ustnega izročila, navdihnjenega z zgodovinskimi dogodki. Obravnavata vojno, vrnitev domov in vzpostavljanje reda kot temeljne razsežnosti človeških prizadevanj.

    Homerjeva epa opisujeta svet, v katerem bogovi aktivno posegajo v človeško življenje, usoda pa stoji nad njimi. Človekova svoboda ni v izbiri usode, temveč v njenem sprejemanju. Ključni pojmi, kot sta hybris (ošabnost) in ravnovesje, opozarjajo na nevarnost preseganja mere, ki vodi v propad. V tem svetu kategorije dobrega in zla niso absolutne, temveč so podrejene naravnemu redu in kozmični harmoniji.
    Homerjevi junaki utelešajo večne dileme: slava ali mir, pustolovščina ali dom, individualna želja ali skupnost. Vrednote, kot so pogum, čast, inteligenca in govorništvo, oblikujejo ideal človeka, medtem ko družbeni položaj ne določa nujno njegove vrednosti. Aristokratska drža lahko pristoji tudi svinjskemu pastirju. Vojna v Iliadi ni le zgodovinski dogodek, temveč univerzalno stanje človeštva, ki ga bogovi spodbujajo, ljudje pa trpijo. Postane samostojna sila, ki uničujoče deluje na krhkost človeškega reda in ga spodkopava. Naloga človeških junakov je, da ga obnovijo in vzpostavijo stabilnost starih civilizacijskih temeljev. Hkrati epa poudarjata pomen spomina in slave kot poti k nesmrtnosti, v nasprotju z monoteističnimi obljubami onostranstva. Homerjeva misel ostaja aktualna tudi danes: opozarja na razpad ravnovesja, človeško ošabnost, nenehne konflikte ter izgubo stika z naravo. Njegova poezija ohranja kolektivni spomin in kaže, da je svet povezana celota, v kateri ima vsak svoje mesto, človek pa mora živeti v skladu z mero in s sprejemanjem svoje usode, vendar ne na pasiven način. Homerjeve epopeje tako ne odražajo le nekdanjega stanja kozmosa in ironičnih tragikomedij starogrških človeških odnosov, beremo jih lahko kot refleksije današnjega sveta.

    Pogovor v oddaji je nastal na podlagi knjige Poletje s Homerjem Sylvaina Tessona (Založba UMco)

    Sogovornica: prevajalka dela Mimi Podkrižnik 

    fotografija: Wikipedia

    John William Waterhouse, 1891: Odisej in sirene

    John William Waterhouse – The Art History Archive 

     

22. »Roman podaja celovito podobo neke družbe, nekega stanja duha, sveta ali celo kozmosa nasploh«

    5 juin 202651 minÀ suivre

    Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako …

    Notes de l’épisode

    Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman

    Tolstojeva Ana Karenina je, kot dobro vemo, precej špehata knjiga, medtem ko je Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice čisto tanka. Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja se sklene tragično, s samomorom, medtem ko se Prevzetnost in pristranost Jane Austen izteče v pravi pravcati happy end. Cervantesov Don Kihot kar kipi od napetih prigod in preobratov, medtem ko Oblomov, osrednji junak v istoimenskem delu Gončarova, komaj vstane iz postelje. Povedi, v katerih je Proust izpisal V Swannovem svetu, so vratolomno nalomljene v številna priredja in podredja, ki v iskanju končne pike zlahka bohotno napolnijo celo stran ali še več, medtem ko so Hemingwayevi stavki v Komu zvoni poudarjeno kratki, čvrsti, strogo obvladani. Medtem ko García Márquez v Stotih letih samote po svoje popisuje zgodovino Kolumbije, nam Cao Xueqin s Sanjami v rdeči sobi slika osupljivo podobo Kitajske sredi 18. stoletja. In ko smo že pri stoletjih – Petronij je svoj Satirikon pisal v prvem, Han Kang pa svojo Vegetarijanko v enaindvajsetem.

    Ni kaj, svetovni romaneskni kanon sestavljajo dela, ki si med seboj niso niti malo podobna. Pa vendar za vse te knjige pravimo, da so to romani. Zakaj? Kaj neki bi utegnila biti tista njihova sicer izmuzljiva, težko ugotovljiva, skrivnostna, a vendar skupna lastnost, ki nam omogoča, da jih – pa naj bodo še tako različni med seboj – vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofska fakultete, akad. dr. Toma Virka. Naš gost je namreč pred nekaj meseci pri Založbi Univerze v Ljubljani izdal razpravo Spisi o teorijah romana, kjer na pregleden in komunikativen način pretresa nekaj najbolj intrigantnih, intelektualno ambicioznih teorij, ki so jih v 20. stoletju ponudili raziskovalci literature, da bi odgovorili na zagonetno vprašanje, kaj je to roman oziroma, še natančneje, po čem je roman pravzaprav roman.

    
    Foto: don Kihot in Sančo Pansa, junaka prvega evropskega novoveškega romana, kakor ju je leta 1893 upodobil francoski slikar Louis Anquetin, litografija (Wikipedia, javna last)

23. Slivovka – bratska, totemska in demonska pijača

    29 mai 202656 minÀ suivre

    Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah …

    Notes de l’épisode

    Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku?

    Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ... 

    Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan.

    A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic.

    Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva.

    gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)

24. Srečko Kosovel – vizionar

    22 mai 202655 minÀ suivre

    Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne …

    Notes de l’épisode

    Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizike

    Zdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo.

    Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz.

    Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona.

    
    Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)

25. Z zgodbami iz Kolizeja s Heleno Koder: čas ni nekaj, kar zapravljaš, ampak nekaj, kar živiš

    15 mai 202654 minÀ suivre

    Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni …

    Notes de l’épisode

    Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma.

    Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.
    S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.
    Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.
    Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.
    Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli.

    Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja)

    Wikipedija

26. Štirje tedni, v katerih so nacisti vzpostavili diktaturo

    8 mai 202649 minÀ suivre

    Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa?V tokratnem …

    Notes de l’épisode

    Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa?

    V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o koncu sveta. O koncu nekega zelo specifičnega sveta. Govorili smo o zatonu demokracije, kolapsu pravne države, ukinitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vzpostavitvi brutalne, barbarske, totalitarne države. Govorili smo o tem, kaj natanko se je dogajalo v Nemčiji med 30. januarjem in 27. februarjem 1933, med dnem torej, ko je bil Hitler imenovan za kanclerja, in dnem, ko so nacisti izkoristili požar v poslopju nemškega parlamenta, da bi razglasili izredne razmere in uvedli diktaturo. Pri tem nam je bila v pomoč izvrstna knjiga Februar 33, v kateri njen avtor, ugleden nemški kulturni novinar in literarni zgodovinar Uwe Wittstock opisuje zlom civilizacije in vzpostavitev Tretjega rajha.

    Svojega dela pa se Wittstock ne loteva na suhoparen, zgodovinarski način, ampak se naslanja na bogato zapuščino beležk, pisem in dnevnikov, ki so jih natanko v tistih usodnih štirih tednih pisali tedaj vodilni nemški pesniki, pisatelji, novinarji, režiserji in igralci. Drugače rečeno: Wittstock ne govori o velikih, slej ko prej neosebnih zgodovinskih silnicah in procesih, ki navsezadnje krojijo usodo milijonom, ne govori torej po vsej sili o krivičnem versajskem miru ali množični brezposelnosti ali tradicionalnem nemškem militarizmu, ampak si pomaga z besedami, z vtisi, občutji in premišljevanji retorično kar najbolj nadarjenih, spretnih posameznic in posameznikov tistega časa, da bi pokazal, kako je velika zgodovina konec koncev videti od spodaj, s perspektive individualnih življenj majhnih, navadnih ljudi – pa čeprav so ti navadni, majhni ljudje lahko tudi tako slavni književniki, kot sta, denimo, Thomas Mann ali Bertolt Brecht.

    Kako je navsezadnje torej videti ta črni mozaik, ta freska mračne zgodovine, ugledane z žabje perspektive, ki jo Wittstock prepričljivo izriše v svojem delu, smo preverjali v pogovoru s komparativistko dr. Seto Knop, ki je Februar 33 pred nedavnim prevedla za založbo Literarno-umetniškega društva Literatura.

    
    Foto: požar v Reichstagu 27. februarja 1933, ki so ga nacisti že naslednji dan izkoristili za razglasitev izrednih razmer in uvedbo diktature (Wikipedija, javna last)

27. Perica je bila do uvedbe strojnega pranja s svojim delom prava prenašalka kulturnih vsebin

    1 mai 202653 minÀ suivre

    Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in …

    Notes de l’épisode

    Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk.

    Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:
    zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU).

    Fotografija: Bizoviške perice
    Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)

     

     

28. Koprčan, ki je v 15. stoletju položil temelje evropskim predstavam o resnični izobraženosti

    17 avril 202655 minÀ suivre

    Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično …

    Notes de l’épisode

    Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan

    Zdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja.

    V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektualec iz Kopra, pionir evropske pedagoške misli, Peter Pavel Vergerij starejši, ki je leta 1402 v latinščini napisal vplivno razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu, ki je v gibkem prevodu Anje Božič pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe. In kako natanko si Vergerij zamišlja ta izobraževalni proces, v katerem se vihravi mladeniči preoblikujejo v krepostne, modre može? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Božič, sicer raziskovalko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je svoj prevod razprave O plemenitih navadah opremila z izvrstno spremno besedo, za dobro mero pa je slovenski izdaji dodala še nekaj Vergerijevih pisem ter njegovo komedijo Paulus, tako da se zdaj lahko naposled res temeljito seznanimo s tem evropsko pomembnim in odmevnim učenjakom z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa je bil pri nas doslej skoraj docela neznan.

    
    Foto: Vergerijev portret znotraj iniciale, s katero se začenja njegova razprava O plemenitih navadah v rokopisu, ki ga hrani oxfordska knjižnica Bodleian (detajl z naslovnice slovenske izdaje Vergerija starejšega)

29. Lupa Romana – volkulja iz rimskega sveta in simbol večnosti novih Rimov, ki so hitro propadli

    10 avril 202639 minÀ suivre

    Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana …

    Notes de l’épisode

    Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.

    Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem 

    fotografija: Wikipedia

     

30. Kakšno vlogo so v zgodnji zgodovini krščanstva igrali semitski jeziki?

    3 avril 202654 minÀ suivre

    Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo …

    Notes de l’épisode

    Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku

    Ko danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu.

    Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala.

    Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vlogo pravzaprav igrajo semitski jeziki v zgodovini krščanstva in kako se naše razumevanje krščanstva spremeni, če upoštevamo tudi njegovo semitsko komponento? – Te nelahke naloge smo se lotili ob pretresanju poezije, ki jo je napisal Kirilona, sirsko pišoči avtor s konca četrtega stoletja našega štetja, poezije, ki jo je v knjigi Peruti duha – ta je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem založbe Družina – prevedel in izdatno komentiral naš tokratni gost, dr. Jan Dominik Bogataj, sicer predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti.

    
    Foto: detajl z naslovnice Peruti duha, slovenske izdaje Kirilonove poezije (Goran Dekleva)

Voici les 40 derniers épisodes sur 100. Les épisodes plus anciens se trouvent dans le flux du podcast.