Tadeja Krečič Scholten: Jokala sem … pa tja

Piše Katarina Mahnič, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Prvenec Tadeje Krečič Scholten Nikoli ni prepozno iz leta 2021, prav tako zbirka kratkih zgodb, se mi je tako močno zasidral v spomin, da še zdaj začutim vzdušje posameznih pripovedi in mi pred oči živo stopi prizorišče, kjer se nekatere dogajajo, pa sem vmes prebrala in pozabila že malo morje knjig. Težko je takšno pisanje preseči ali, zdaj tudi že zaradi pričakovanja bralcev, znova napisati kaj tako popolnega. A Krečičeva kot da se za takšne obremenitve ne meni: lepo gre naprej, kjer je pred petimi leti končala – štirinajst novih zgodb v zbirki Jokala sem … pa tja, niza v svojem klasičnem pripovedovalskem slogu, brez izumljanja novih jezikovnih prijemov in literarnega sprenevedanja, brez modnega ukvarjanja z raznoraznimi odvisnostmi, zlorabami in zaradi njih zlomljenimi junaki. Zadovolji se z dokaj navadnimi osebami, normalnimi, bi lahko rekli, a ko zavrta vanje – in vrta tako uspešno, s takšnim posluhom in briljantno natančnimi uvidi v človekovo notranjost, da bi v naravi gotovo odkrila nafto – privrejo na dan njihova nemoč, razrvanost, obup, pa trma, strah, sram, užaljenost, obžalovanje zamujenega in še kaj. Na primer ženska, ki se med vojno trese za sinovo življenje, ne prizadene pa je nočni vandalizem nad hišo pripadnika drugega naroda. Šele kasneje jo boli vsa notranjost, ko se sprašuje: “Kaj pa ona? Kaj pa je ona naredila? Oziroma česa ni naredila? Kako se pa temu reče? Gledala je, kako se nekdo izživlja nad lastnino nekoga, ki pripada narodu, ki je začel vojno. Nobeden ga zares ne pozna, nobeden se ni niti potrudil, da bi ga spoznal, ona še posebej ne – mogoče pa sploh nima nič s to prekleto vojno?!” Svojemu notranjemu glasu, ki mu šepeta, da je navaden prevarant, se ogiba tudi slikar, ki po začetnem ogorčenju ugotovi, da so razstavljene slike prav zaradi tega, ker jih je nekdo namerno z nečim poškropil, postale hit. Zato ne ukrepa, ampak bolj ali manj uspešno sprejme igro cesarjevih novih oblačil. Starejša prevajalka, ki mora napisati spremno besedo k prevodu pomembnega francoskega pesnika, pa ob nemoči stakniti besede skupaj podoživi edino resnično stvar, ki se ji je zgodila v življenju – ljubezen, ki jo je zavrnila zaradi spodobnosti in čuta dolžnosti, “praznino, ki jo je ta pustila, pa je nadomeščala s knjigami in pisanjem o njih, z iluzijo, da je literatura tisto, na kar se res spozna”. In se ob tem zave, da je bilo vedno vse papirnato in brez duha in da ne bo nikoli drugače. Zgodbe imajo zanimivo dinamiko, saj je vsaka napisana v drugačni pripovedni maniri. Posrečena je zgodba Patriarh, v kateri premožna srednjeletnica Milada plete misli med mučnimi telovadnimi vajami, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega telesa. Kaj pa za dušo? “Ne, ne za dušo. Duša je potlačena nekje zadaj, z njo so težave, težave pa so na svetu zato, da jih premagujemo, kakor vemo in znamo. Ona, recimo, tako, da neprijetnosti izrine iz misli in se ne meni zanje. Se dela, kot da jih ni.” In vendar se po ogledu razgaljajoče gledališke predstave, v kateri v liku žene, ki se pretvarja, da je vse v redu (čeprav še zdaleč ni), prav ona odloči za drzen korak in vsaj začasno zapusti prevarantskega moža in domače ugodje ter bralcu prepusti ugibanje, kakšen neki bo tisti njen načrt, ki ga mora narediti in “kakršnega tista kura od babe v predstavi nikdar ne bi”. Sploh so pri Krečičevi najboljši in tudi najbolj izdelani ženski liki, pa naj bodo to matere, najstnice ali punčke. Ženskih zgodb je tudi več kot moških, pa tudi kompleksnejše so. V meni najljubši z naslovom Begunka skozi najstniške dnevniške zapise predstavi ne le problem begunstva, ampak tudi stisko empatične gimnazijke, ki po začetnem navdušenju, da bosta z mamo sprejeli v stanovanje begunko iz Ukrajine, začenja izgubljati tla pod nogami, posebej zato, “ker starci ne znajo zgruntat, kaj je kdaj važn in kako se v vsem tem počut nekdo, ki so ga spravl na svet”. Ukrajinka namreč postane mamin center sveta in v želji, da bi ji olajšala kruto usodo, pozabi na hčer; zaradi nove ljubezni pa se ji dovolj ne posveča niti oče. Najstnica v dnevnik zgroženo zapiše: “In kaj, a bo šla ona sploh kdaj nazaj? Tole v tej Ukrajini se bo še vlekl, ko bo enkrat konc, bo pa itak vse razrušen, pa nobenga človeka, h katermu bi šla, pa sploh! Mislm, sej je res grozn in težko in tragičn in vse, kar je tazga, ampak jaz bi pa res še kdaj normaln žvela s svojo mamo in mela kej z njo razen najnujnejših stvari in lupčka v postli, če je takrat slučajn doma. Ampak tega očitno ne bo več! Ta Olga bo tud za zmeri, ne?” Zgornji odlomek najbolje ponazarja naslov Jokala sem … pa tja, ki že z igro besed nakazuje, da gre za pisanje, ki zna biti grenko in obenem humorno; prežeto je z nekakšno poredno prodornostjo, ki grenkobo dela znosno. Celo očiščujočo. Jezik je bogat in izpiljen, z za pisateljico značilnimi dolgimi, a vendar vedno razumljivo izpeljanimi stavki. Če so se zgodbe iz avtoričine prve zbirke dogajale v različnih evropskih krajih, od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga, so v drugi prizorišča bolj obstranskega pomena in ostajajo predvsem na domačih tleh. Če gre pri prvih predvsem za soočenje s takšnimi in drugačnimi izgubami, so tukaj spoznanja, do katerih se ljudje dokopljejo ali jih preprosto samo prešinejo, zastavljena širše; gre za prepoznavo, celo za preizpraševanje njihove človečnosti. In čeprav se čudež ne zgodi in se junaki drastično ne spremenijo, se vsaj zagledajo v zelo realni luči, tudi če po začetnem šoku večinoma spet poniknejo pod površje odkritega. Pomembno vlogo pri zgodbah Tadeje Krečič ima tudi spomin; velikokrat, a s pravo mero, seže v travme polpretekle zgodovine, najboljša pa je pri ubesedovanju lastnih? spominov (vsaj upam si tako ugibati). Zgodba Tamala je prava miniaturna proustovska mojstrovina, v kateri zavohaš projo v babičini kuhinji in smrad pokrite tržnice, začutiš blagodejno toploto zakurjenega štedilnika in si predstavljaš umazano drap steno »z valcnom vzorca s češnjami in listki do črte zgoraj.« Prav tako kot zbirka Nikoli ni prepozno se zdi tudi zbirka Jokala sem … pa tja na prvo žogo zelo preprosta. Berljiva. Razumljiva. Pretresljiva. Duhovita. In je res vse to. Je pa tudi knjiga, ob kateri ti na koncu odzvanja stavek iz poetične zgodbe Prag, umetelnega sodobnega psalma matere hčeri, ki je bolj pesem v prozi kot zgodba: “In ja, tako gre svet pač naprej, si rečeš in se ti zazdi, da ti je ob tem za trohico manj težko.” Približno tako sem se počutila po branju Tadejine knjige.