
3. november: Naloga kristjanov pri delu za mir
Shownotes
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90)
Naloga kristjanov pri delu za mir
Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da nekatere države, katerih večina prebivalstva se ponaša s krščanskim imenom, žive v razkošju, vtem ko drugim primanjkuje najpotrebnejšega za življenje in jih mučijo lakota, bolezni in vsakovrstne nadloge. Duh uboštva in ljubezni je vendar slava in pričevanje Cerkve.
Zato je treba pohvaliti in podpreti tiste kristjane, zlasti mladino, ki se prostovoljno žrtvuje, da prinašajo pomoč drugim, posameznikom in narodom. Še več, stvar vsega božjega ljudstva je – pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu škofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe in sicer, kakor je zahteval star običaj v Cerkvi, ne le od preobilja, ampak od potrebnega za življenje.
Način zbiranja in razdeljevanja prispevkov naj bo, ne sicer togo in vedno enako urejen, a vendar načrtno vpeljan po škofijah, po državah in po vsem svetu; pri tem naj katoličani, kjerkoli se bo zdelo primerno, sodelujejo z drugimi brati kristjani. Duh ljubezni ne samo da ne prepoveduje načrtne in urejene družbene in dobrodelne dejavnosti, marveč jo naravnost zahteva. Zato je potrebno, da se tisti, ki se želijo posvetiti službi narodov v razvoju, izobrazijo v ta namen tudi v primernih zavodih.
Tako mora biti Cerkev na vsak način navzoča tudi v mednarodni skupnosti, da pospešuje in spodbuja sodelovanje med ljudmi, in sicer tako po svojih javnih ustanovah, kakor tudi po tesnem in iskrenem sodelovanju vseh kristjanov, sodelovanju, ki ga ne navdihuje nič drugega kakor želja koristiti vsem.
To bomo tem bolj gotovo dosegli, če se bodo verniki, svesti si svoje človeške in krščanske odgovornosti, trudili, da bi že v okolju, v katerem živijo, vzbujali željo po velikodušnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo. To nalogo je treba imeti pred očmi zlasti pri oblikovanju mladine tako pri verski kot pri državljanski vzgoji.
Želeti je naposled, da bi se katoličani, ako naj v redu spolnijo svojo nalogo v mednarodni skupnosti, trudili za dejavno in učinkovito sodelovanje, bodisi z ločenimi brati, ki skupno z njimi izpovedujejo evangeljsko ljubezen, bodisi z vsemi ljudmi, ki jih žeja po resničnem miru.
Naloga kristjanov pri delu za mir
Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da nekatere države, katerih večina prebivalstva se ponaša s krščanskim imenom, žive v razkošju, vtem ko drugim primanjkuje najpotrebnejšega za življenje in jih mučijo lakota, bolezni in vsakovrstne nadloge. Duh uboštva in ljubezni je vendar slava in pričevanje Cerkve.
Zato je treba pohvaliti in podpreti tiste kristjane, zlasti mladino, ki se prostovoljno žrtvuje, da prinašajo pomoč drugim, posameznikom in narodom. Še več, stvar vsega božjega ljudstva je – pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu škofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe in sicer, kakor je zahteval star običaj v Cerkvi, ne le od preobilja, ampak od potrebnega za življenje.
Način zbiranja in razdeljevanja prispevkov naj bo, ne sicer togo in vedno enako urejen, a vendar načrtno vpeljan po škofijah, po državah in po vsem svetu; pri tem naj katoličani, kjerkoli se bo zdelo primerno, sodelujejo z drugimi brati kristjani. Duh ljubezni ne samo da ne prepoveduje načrtne in urejene družbene in dobrodelne dejavnosti, marveč jo naravnost zahteva. Zato je potrebno, da se tisti, ki se želijo posvetiti službi narodov v razvoju, izobrazijo v ta namen tudi v primernih zavodih.
Tako mora biti Cerkev na vsak način navzoča tudi v mednarodni skupnosti, da pospešuje in spodbuja sodelovanje med ljudmi, in sicer tako po svojih javnih ustanovah, kakor tudi po tesnem in iskrenem sodelovanju vseh kristjanov, sodelovanju, ki ga ne navdihuje nič drugega kakor želja koristiti vsem.
To bomo tem bolj gotovo dosegli, če se bodo verniki, svesti si svoje človeške in krščanske odgovornosti, trudili, da bi že v okolju, v katerem živijo, vzbujali željo po velikodušnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo. To nalogo je treba imeti pred očmi zlasti pri oblikovanju mladine tako pri verski kot pri državljanski vzgoji.
Želeti je naposled, da bi se katoličani, ako naj v redu spolnijo svojo nalogo v mednarodni skupnosti, trudili za dejavno in učinkovito sodelovanje, bodisi z ločenimi brati, ki skupno z njimi izpovedujejo evangeljsko ljubezen, bodisi z vsemi ljudmi, ki jih žeja po resničnem miru.