1. november: Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Shownotes
Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor)
Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje.
Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo.
Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna.
Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam.
Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.
Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje.
Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo.
Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna.
Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam.
Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.