
31. oktober: Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh
Shownotes
Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device, (134. pogl.)
Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh
Večni Oče se je v nedopovedljivi dobroti in usmiljenju ozrl na mojo dušo in mi govoril takole: »Predraga hči, želim izkazovati svetu usmiljenje in skrbeti za ljudi, kakor je primerno. Človek pa nevede obrača sebi v smrt to, kar mu dajem za življenje, in je krut do samega sebe. A jaz vseeno zanj poskrbim. Vedi, karkoli dajem ljudem, je dar moje previdnosti.
Ko sem v svoji previdnosti ustvaril človeka, sem v njem videl samega sebe, vzljubil sem lepoto svoje stvari, kajti po svoji podobi in sličnosti sem ga ustvaril v neizmerni previdnosti. Dal sem mu spomin, da ne bi pozabil mojih dobrot. Želim, da postane deležen mojega večnega očetovstva.
Dal sem mu razum, da bi po modrosti mojega Sina spoznaval in doživljal mojo ljubezen. Obsipavam ga z vsakršno milostjo in se mu podarjam v svoji goreči očetovski ljubezni. Dajem mu hrepenenje po ljubezni, ki je dar Svetega Duha, da bi mogel ljubiti, kar spozna razum in mu narekuje srce.
Vse sem storil v svoji ljubeči previdnosti, da bi me človek mogel spoznavati in uživati večno veselje v blaženem gledanju mojega obličja. Kakor sem ti že drugje pravil, je bilo nebo zaprto zaradi nepokorščine vašega prvega očeta Adama. Iz te nepokorščine izvira vse hudo na svetu.
Da bi človeka rešil smrti, ki je prišla nadenj zaradi nepokorščine, sem usmiljeno poskrbel s tem, da sem vam v svoji veliki previdnosti poslal edinorojenega Sina, ki naj vam pomaga v stiski. Navdihnil sem mu popolno pokorščino, da bi tako osvobodil človeški rod izpod jarma greha, ki se je kakor strup razlil po vsej zemlji zaradi nepokorščine vaših prvih staršev. Moj Sin vas je vzljubil in zares pokoren hitel v sramotno smrt na svetem križu, da bi vam s svojo sveto smrtjo vrnil življenje v moči svojega božanstva.«
Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh
Večni Oče se je v nedopovedljivi dobroti in usmiljenju ozrl na mojo dušo in mi govoril takole: »Predraga hči, želim izkazovati svetu usmiljenje in skrbeti za ljudi, kakor je primerno. Človek pa nevede obrača sebi v smrt to, kar mu dajem za življenje, in je krut do samega sebe. A jaz vseeno zanj poskrbim. Vedi, karkoli dajem ljudem, je dar moje previdnosti.
Ko sem v svoji previdnosti ustvaril človeka, sem v njem videl samega sebe, vzljubil sem lepoto svoje stvari, kajti po svoji podobi in sličnosti sem ga ustvaril v neizmerni previdnosti. Dal sem mu spomin, da ne bi pozabil mojih dobrot. Želim, da postane deležen mojega večnega očetovstva.
Dal sem mu razum, da bi po modrosti mojega Sina spoznaval in doživljal mojo ljubezen. Obsipavam ga z vsakršno milostjo in se mu podarjam v svoji goreči očetovski ljubezni. Dajem mu hrepenenje po ljubezni, ki je dar Svetega Duha, da bi mogel ljubiti, kar spozna razum in mu narekuje srce.
Vse sem storil v svoji ljubeči previdnosti, da bi me človek mogel spoznavati in uživati večno veselje v blaženem gledanju mojega obličja. Kakor sem ti že drugje pravil, je bilo nebo zaprto zaradi nepokorščine vašega prvega očeta Adama. Iz te nepokorščine izvira vse hudo na svetu.
Da bi človeka rešil smrti, ki je prišla nadenj zaradi nepokorščine, sem usmiljeno poskrbel s tem, da sem vam v svoji veliki previdnosti poslal edinorojenega Sina, ki naj vam pomaga v stiski. Navdihnil sem mu popolno pokorščino, da bi tako osvobodil človeški rod izpod jarma greha, ki se je kakor strup razlil po vsej zemlji zaradi nepokorščine vaših prvih staršev. Moj Sin vas je vzljubil in zares pokoren hitel v sramotno smrt na svetem križu, da bi vam s svojo sveto smrtjo vrnil življenje v moči svojega božanstva.«