
Vedenje telesa določajo družbene konvencije – Zala Pezdir
Shownotes
Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni.
Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategorija, kot jo razume zahodna misel. Prepleta se z glasbo, igro, ritualom, komunikacijo in vsakdanjim življenjem. Telo pri tem ni nevtralen nosilec gibanja, temveč kulturno oblikovan medij. Tudi gibanje, hoja in telesne tehnike niso zgolj naravne in individualne danosti, temveč naučeni vzorci, globoko vpeti v družbene norme in vrednote, kot so pokazali misleci Marcel Mauss, Margaret Mead in Gregory Bateson.
Ples deluje tudi kot močno družbeno vezivo. Sinhronizirano gibanje ustvarja občutke skupnosti, pripadnosti in varnosti, prisotno pa je tako v umetnosti kot v športu, vojski in religiji. V njem se prepletajo kolektivni in individualni izrazi, vprašanja avtorstva in ustvarjalnosti. Ples tako presega okvir umetniške prakse, saj ima možnost spregovoriti o temeljnih načinih človeškega bivanja, mišljenja in oblikovanja odnosov.
V oddaji Kulturni fokus bo v ospredju Zala Pezdir – plesalka, učiteljica, glasbenica, koreografinja ter etnologinja in antropologinja, ki deluje na Švedskem. Nedavno je pri Založbi Aristej izšlo njeno avtorsko delo z naslovom Plesni pojmovnik za mlade.
fotografija: detajl z naslovnice, avtor Izar Lunaček