
Andrej Lupinc: Reka Malora in njeno porečje
Shownotes
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Reka Malora in njeno porečje je tretja in doslej najkrajša zbirka kratkih zgodb Andreja Lupinca. Prvi dve Mala šola muharjenja in Umetne muhe in druge laži sta obe presegli štiristo strani. tretja jih ima komaj pol toliko. A razen tega Lupinc ostaja konsistenten. Muharjenje je še naprej eden najpomembnejših obrobnih motivov njegovega pisanja in se pojavi v skoraj vsaki zgodbi. Kritike prvih dveh knjig so izpostavljale tudi žanrsko raznolikost, bogato izrazje in lahkoten ton ‒ vse to najdemo tudi na straneh Reke Malore. Prav tako znova srečamo nekatere like, še posebej pogosto avtorjeve alter ege na primer Alda Lipniča, ki tudi tokrat daje intervju, pa tudi sicer so zgodbe zasoljene z medbesedilnim sklicevanjem in metafikcijskimi prijemi. Zgodbe nas torej kar naprej opozarjajo, da so samo zgodbe ‒ prazne marnje, pijanska hvalisanja in pretiravanja, fantazije in izmišljije ‒ in prav nič drugega. Bralec si ne more pomagati, da ne bi v bohotnih, dolgoveznih opisih, bolj ali manj posrečenih besednih igrah, veselju do dvoumnosti in navdušenem naštevanju luksuznih avtomobilov in obilnih jedilnikov ter drugih tovrstnih detajlih začutil odseva avtorjevega užitka ob pisanju. Zgodbe se ne jemljejo pretirano resno ‒ avtor se ne boji slediti svojim domislicam in vložiti neprepričljivih pesmi v zgodbo Zabušavanje, ali abotnih kratkih kratkih zgodb v Intervju, slabe šale pa so tako ali tako razsejane vsepovsod po knjigi. Ker se avtor s temi rečmi ne obremenjuje, mu jih odpusti tudi bralec: nič ni zares in vse je samo igra … Pripovedovalec je skoraj vedno prvooseben, čeprav se včasih javi šele sredi zgodbe, tako da bralca njegov nenadni vstop na prizorišče kar malo preseneti. Je pa tak kot v pravljicah oziroma za šankom: vse ve in je nasploh najpametnejši daleč naokoli, a nikoli ne pove, od kod mu vsa ta pamet in kako za vraga ve stvari, ki so se vendar dogajale za zaprtimi vrati. Kot so omenjale že kritike prvih dveh knjig, je pripovedni in dogajalni tok v zgodbah tudi tokrat nepredvidljiv. Skoraj vedno lahko že v prvi tretjini pričakujemo preobrat, končamo pa v čisto vseh zgodbah na nepredvidenih krajih. Tudi ta prijem temelji na metodi gostilniškega važiča: gostobesednost in samovšečna zagledanost v lastne domislice sta najboljša obramba pred naveličanimi dvomljivci. Pripoved tako teče in teče in se nič ne ustavlja: sledi lahko karkoli. Logiko zgodb bi zato lahko opisali tudi kot sanjsko, ali pa malce “natripano”: že v naslednjem stavku je vse lahko čisto drugače, kot se je sprva zdelo. Tako kot v sanjah pa tudi tu preobrazbe, neugodni položaji in čudni dogodki nikogar ne vržejo iz tira. Pripoved mirno teče naprej. Čeprav smo avtorju pripravljeni slediti, ko tako očitno uživa v veriženju novih in novih neverjetnih prigod, lahko postane ‒ pač kot vsak gostilniški modrec ‒ tudi naporen, ko kar naprej našteva, dolgočasi in utruja s svojimi domislicami. Kolikor bolj je pripoved bizarna in fantastična, več dolgovezenja mu je bralec pripravljen odpustiti. Kajti sicer ‒ brez grotesknega, fantastičnega in sanjskega ‒ je na primer zgodba Pa mirna Bosna, samo malce začinjen potopis, v katerem so nostalgični spomini pripovedovalca avtorjevih let na njegova mladostna potepanja po tej deželi pomešani z dolgoveznimi popisi jedilnikov in rahlo neokusnimi premišljevanji v slogu: “Bosanec ne postaneš z rojstvom, temveč s stanjem, načinom razmišljanja in v odzivanju.” Tudi v drugih zgodbah takih banalnih modrovanj ne manjka. Svet, v katerem se dogajajo zgodbe, je sicer prepoznaven, naš; samo v kakšnem detajlu malce tuj in fantastičen. Fantastična je tudi zgradba pripovedi. Kar naprej se godijo raznorazna naključja, zaradi katerih so pravi ljudje na pravem oziroma napačni na napačnem kraju: na primer potomec partizana in potomka njegove povojne žrtve v Iškem vintgarju. Pojavljajo se dvojniki, izginjajo dvorci, nekdo potuje skozi čas, nekdo drug sreča brezdomko, ki je zelo verjetno Devica Marija, in tako dalje in tako naprej. Vso zbirko preveva ‒ in pravzaprav tudi povezuje ‒ občutek z užitkom premešanega nelagodja. Vse je namreč ravno malo čez mejo grotesknega: prenapihnjeno in privlačno, rahlo vulgarno in pogosto naravnost ogabno. Kadar srečamo kakšen nov lik ‒ ponavadi moškega srednjih let ‒ je opisan s skoraj škodoželjno pozornostjo. Posebej smo opozorjeni na njegovo telo, ki je že videlo boljše čase. Kakor hitro ta ne posebno privlačni moški sreča kakšno žensko ‒ ta je ponavadi privlačnejša od njega ‒ je na precej stereotipen in dokaj vulgarno-telesen način opisano njegovo poželenje. Za zgodbe je značilno, da dražijo same sebe in bralce s hojo po meji dobrega okusa, pa tudi po meji stereotipa. Vse je nekje vmes med privlačnim in odbijajočim. Vendar Lupinc tudi pozorno pazi, da meje ne prestopi. Moški protagonist tako večinoma s svojim poželenjem ne naredi nič oziroma ga zgodba ‒ prav tako z veseljem ‒ pusti nepotešenega. Skratka, zbirka Reka Malora in njeno porečje hoče ves čas in na vse načine, ki se jih lahko domisli, “rajcati”. Dolgočasna realnost, polna banalnih puhlic, usedlin našega časa in Lupinčevih možganov, je tako prenapihnjena, da je že zabavna. Pušča pa že na toliko koncih, da teh zgodb ni več mogoče nikjer prav zašpiliti. Ne končajo se toliko z razrešitvijo, kot se pač iztečejo. Če ima zbirka kakšno vodilno temo, je to morda prav neobvladljivost sveta ali bolje stalno izgubljanje nadzora nad samim sabo v njem ‒ bodisi v pijančevanju, poželenju, ali pa tudi kot dejanska izguba zavesti in smrt. Pogost je tudi motiv nekakšne prostovoljne ugrabitve ‒ pripovedovalci so labilni in se … kot ribe na trnek … zapletejo v neprijetne okoliščine. Svet je skratka rahlo srhljiv in nelagoden, a poln ribiških anekdot. Tisto nedoumljivo, kar kuka skozi njegovo naluknjanost, s čimer nas zgodbe dražijo in strašijo, pa je najbrž “samo” smrt.