Razsodnost in rahločutnost

Po očetovi smrti se družina Dashwood znajde v stiski – zaradi zapletene sorodstvene in premoženjske situacije morajo mati in hčerke zapustiti svoj podeželski dvorec. Za starejši hčerki Elinor in Marianne, ki sta v letih, ko postajata zanimivi za snubce, je ta razvoj še posebej neprijeten, saj sta vsaka na svoj način prisiljeni krmariti med razumskimi in čustvenimi odločitvami glede svoje prihodnosti. Razsodnost in rahločutnost je nova priredba znamenitega romanesknega prvenca Jane Austen z začetka 19. stoletja, ki bo nujno deležna primerjav s tisto filmsko različico izpred treh desetletij, ki jo je leta 1995 režiral Ang Lee in jo je naseljevala blesteča zasedba z Emmo Thompson in Kate Winslet na čelu. Nova inačica je malce manj zvezdniška, čeprav v njej nastopa nekaj markantnih igralk mlajše generacije, kot sta Daisy Edgar-Jones in Esmé Creed-Miles, poleg tega je še bolj kostumsko in scenografsko razkošna. Celovečerec, za katerim stoji pretežno ženska ekipa z režiserko Georgio Oakley na čelu očara s svojo vizualnostjo in slikarskim pristopom k fotografiji; posamezni prizori mestoma delujejo kot tableauji, ob obisku galerije v Londonu pa nastajajo pred nami dobesedno »slike v sliki«. Kljub temu bi težko rekli, da deluje film zadušljivo; ob siceršnji zvestobi literarni predlogi vsebuje tudi mero lahkotnosti, pa tudi preciznosti in prefinjenih nians v analizi družbe. Pravzaprav bi lahko rekli, da nekoliko presenečata pretežna odsotnost ironije in svobodnjaškega prevratništva v avtorskem pristopu, in to po vsem, kar se je v preteklih dveh stoletjih zgodilo in se še posebej trenutno dogaja na družbenem polju. Morda pa je, kot bi rekel Slavoj Žižek, po obdobju postmodernizma najbolj subverzivno ravno to, da vzameš snov popolnoma zares? Če se lahko krizni situaciji gornjega srednjega sloja na začetku pripovedi še malce posmehujemo – pač, izselitev iz dvorca kot najhujša stvar, ki se gospôdi zgodi v življenju – pa lahko z nekaj svobode v interpretaciji vendarle zaznamo vzporednice z današnjo stanovanjsko in finančno krizo, ki prizadeva predvsem mlajše sodržavljane širom Evrope. In morda je najbolj zanimivo prav to, kako malo se je v dveh stoletjih zares spremenilo, vsaj kar se tiče feminističnega pogleda na patriarhalne vzorce in ekonomsko odvisnost, pa tudi glede družbenih konvencij nasploh, medgeneracijske solidarnosti in razrednih razlik, življenja na podeželju in v metropoli, glede transakcijske narave ljubezni ter krmarjenja med razsodnim in rahločutnim pogledom na svet ... Režiserka Georgia Oakley potrjuje nadčasovnost literarne klasike Jane Austen prav s svojo privzdignjeno zvestobo izvirniku. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Matjaž Romih. Iz oddaje Gremo v kino.