Zum Inhalt springen

Vinko Möderndorfer: Življenje ali gledališče

12.10.2026 · 7 Min.

Shownotes

Piše Pia Zala Meden, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Knjiga avtobiografskih esejev Vinka Möderndorferja Življenje ali gledališče je razdeljena na dva večja vsebinska dela in krajši uvodni razmislek. Najprej avtor razmišlja o pomenu gledališča v življenju gledališkega umetnika in postavi vprašanje, ali je pomembnejše gledališče ali življenje. Möderndorfer pravi, da sta neločljivi ter da je gledališče življenje in nasprotno. Življenje avtor tukaj razume predvsem kot družbeno-političen pojem in trdi, da je vsak dober umetnik vpet v takšno življenje, saj je le tako njegova umetnost lahko dobra in relevantna. Tako ima tudi še tako zimzeleno umetniško delo, kot je na primer Shakespearjeva tragedija Romeo in Julija, obdobja, ko je bolj ali manj relevantno, pač glede na to, kaj se takrat dogaja v družbi. Möderndorfer v uvodnem delu – ki deluje kot svetovnonazorski in estetski temelj ter okvir celotne knjige esejev – zaključi, da je najbolj družbeno relevantna dramska zvrst (in s tem tudi najbližja življenju) komedija, saj razkrinkava kapitalistično brutalnost na način, da se ji lahko smejimo. Smejimo pa se tudi na svoj račun in na račun oblastnikov – zato politika nikoli ni naklonjena komediji. “Oblastniki prenesejo, če jih pisatelj kritično obravnava v resni drami, ošpice pa dobijo, če slišijo salve smeha na svoj račun”. Möderndorfer izpostavlja, da tudi slovenska gledališča niso pretirano naklonjena gojenju slovenske komedije in raje uprizarjajo tuje komediografe. Konec uvodnega dela nameni še vprašanjem o delu režiserja. Prestavlja dva načina analize in ju primerja z Nietzschejevim razlikovanjem med apoliničnim in dionizičnim. Na koncu se spet vrne k odnosu med življenjem in gledališčem in zaključi, da so gledališčniki večji od življenja. S tem avtor že napove prvi pomembnejši sklop esejev, v katerih piše o svojem osebnem in profesionalnem odnosu s slovenskimi igralci, pa tudi o nekaj dramatikih in skladatelju. Zapisi so zelo osebni, a nikoli sentimentalni. O odnosih piše lucidno in stvarno. Prav to pogosto deluje posebej ganljivo, največkrat ko piše o zadnjih srečanjih. Takšen je na primer konec zapisa o Matjažu Vipotniku: “Zadnjič sem ga srečal na dan premiere svoje drame, ki so jo tisti večer uprizorili v SNG Drama. Srečal sem ga pred lekarno na Prulah. Nasmehnil se je in rekel: 'Nocoj pridem na premiero. Še to pogledam, pa adijo gledališče.’ Ni prišel. Preveč slabo se je počutil.” Ob vseh gledališčnikih, ki so večji od življenja, izpostavlja njihovo prepletenost z gledališčem, pri nekaterih tudi s politiko. Tudi o tistih, ki so ga razočarali, in o tistih, s katerimi politično ni na istem bregu, piše spoštljivo in vedno dostojanstveno. In tudi če ljudi, o katerih piše, ne poznamo, to niti ni pomembno, saj nas prepriča Möderndorferjev slog, skozi katerega se odraža tudi njegovo razumevanje odnosov. Njegov izraz je jasen in preprost, a istočasno globok in odmerjen. Proti koncu prvega dela se posveča predvsem politično aktivnim gledališčnikom, na primer Tonetu Partljiču, Ervinu Fritzu in Rudiju Šeligu, in s tem napove drugi sklop esejev, v katerem piše o slovenski, svetovni in kulturni politiki ter položaju umetnika v Sloveniji. V zadnjem delu Möderndorferjeve knjige so zbrani eseji, v katerih razmišlja o prekarnosti slovenskih umetnikov in neposluhu politikov za umetnost. Trdi, da imajo politiki veliko raje kulturo, pa še to zabavno kulturo, ker jih ta ne ogroža, umetnost pa jim je vedno postranska, prepogosto celo pozabljena. Pripravil je pregled odnosa politike do kulture zadnjih šestdesetih let, najprej v Jugoslaviji, nato v samostojni Sloveniji. Kot razlog za zapostavljenost umetnosti razume dejstvo, da politika umetnosti ne razume več v narodotvorni funkciji – Möderndorfer tu sledi Dušanu Pirjevcu, ki je narodotvorno funkcijo literature zaradi pomanjkanja drugih institucionalnih oblik narodne zavesti poimenoval prešernovska struktura. Slovenci smo vendar že dobili svojo državo, kaj nam bo torej umetnost! Razmišlja tudi o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi, vojni med Iranom in ZDA in o muzeju Hiša Wannseejske konference … S svojimi razmisleki v praksi uresničuje svojo tezo z začetka knjige, da je umetnik lahko dober le, če spremlja in kritično pretresa dogajanje v družbi in politiki. Möderndorfer je v teh esejih posmehljiv, drugod skrajno resen, melanholičen, a nikoli vdan, ob tem pa prav ob najresnejših temah bralca tudi nasmeji. Nekaj esejev zaključi izrazito bojevito in pozove bralce k dejanjem, če bo politika v prihodnosti še vedno zapostavljala umetnost. V zadnjem eseju, naslovljenem Glosa ob koncu sveta, poudari pomen Prešerna – brez njegovih “Poezij ne bi bilo države Slovenije! Ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega jezika!! France Prešeren je ustvaril slovensko državo!” – in bolj pesimistično zaključi, da bi sestopil s svojega spomenika na osrednjem ljubljanskem trgu “ter se odpeljal neznano kam. Ampak ne more. Narejen je iz brona. Nima duše. Tako kot je tudi njegov narod, ki ga je ustvaril z močjo svoje poezije, nima več.” Kljub ponavljanju nekaterih misli je Gledališče ali življenje knjiga, v kateri Vinko Möderndorfer skrajno trezno skozi osebne primere opozori na probleme slovenske kulturne politike, ob tem pa pomen gledališke umetnosti prikaže na posameznih primerih največjih slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Bralcem, ki – osebno ali drugače – poznajo položaj slovenske umetnosti, knjiga ne ponuja novih dejstev, jih pa zelo jasno predstavi in smiselno zgodovinsko pojasni. Möderndorfer je spretno zastavil temeljno idejo knjige, ki povezuje osebne eseje o umetnikih in družbeno angažirane eseje o politiki. Tako je tudi avtor s knjigo postavil primer, kaj naj bi po njegovem počel dober umetnik, ki družbi nastavlja ogledalo.

Alle Folgen von Ocene

Einstellungen

Darstellung

Sprache

Bestimmt, welche Sender dir auf der Startseite zuerst gezeigt werden.

Verlauf

Zuletzt gehörte Sender und Folgen und deine letzten Suchen liegen nur in diesem Browser.

Hinweise

Ein kurzer Hinweis, wenn ein Podcast, dem du folgst, eine neue Folge hat. Einzelne Podcasts stellst du über die Glocke auf ihrer Seite ab.

Konto

Favoriten speichern – in der App und auf der Website.

Tastenkürzel

/
Suche öffnen
Leertaste
Abspielen oder anhalten
← →
Im Player: 15 s zurück, 30 s vor (Folgen) · im Regal: nächste Kachel
↑ ↓
Im Regal: Ziel innerhalb der Kachel
Pos1 / Ende
Im Regal: erste bzw. letzte Kachel
Esc
Fenster oder Menü schließen
?
Diese Übersicht
Läuft gerade

Zur Senderseite

Als Nächstes

    Folgen mit „Als Nächstes“ vormerken – sie laufen nach der aktuellen Folge.