Matjaž Zwitter: Drevesa se spominjajo

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Matjaž Zwitter, znani slovenski zdravnik, specialist onkologije za radioterapijo in dejaven udeleženec javne polemike o končanju življenja s tujo pomočjo ter drugih vprašanjih s področja medicinske etike, je objavil roman Drevesa se spominjajo. Zdravnikov, ki so tudi pisatelji, je v Sloveniji kar nekaj, med njimi mariborski kardiolog Franjo Husam Naji in ljubljanski pediater Marko Pokorn. Literarno delo Matjaža Zwittra je vsebinsko v marsičem zgodba o dobrih ljudeh, vendar se tako kot v Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca pač zgodi, da vsi protagonisti niso samo plemeniti, zato se marsikaj tudi zaplete. Nekatere stranske osebe izražajo stališča, znana iz aktualne politike, in to od pogleda na slovensko zgodovino in dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej do vidikov demografije in domnevno tradicionalnih vrednot. Med njimi so tudi starši, ki zahtevajo, da mora dekle zapustiti svojega bolnega fanta, saj bi si z vztrajanjem ob njem otežila in pokvarila prihodnost. Ne gre pa prezreti kritičnosti do kulturnega imperializma in ogrožanja slovenskega jezika ter zaskrbljenosti zaradi tovarn, ki uničujejo človekovo zdravje. Nekateri literarni liki so torej različnih, tudi konservativnih nazorov in nekoliko nestrpni, medtem ko sta glavna lika – razredna učiteljica in tabornica Bojka in fotograf Brin – preprosta, prijetna, poštena in strpna človeka. Pripoved se začne z njunim srečanjem na fotografski razstavi. Bojka kot ljubiteljska novinarka opravi intervju z mladim umetnikom. Njuna ljubezenska zgodba je sicer lepa in nežna, vendar vanjo vdirajo spomini iz preteklosti in nepredelana čustva. Brin se spominja prve ljubezni, Bojka pa se enkrat samkrat preda skušnjavi in tedaj se njeno življenje nekoliko spremeni. Vse skupaj torej ni samo idila, saj čez čas v razmerje mlade dvojice poseže tudi bolezen. Avtor s slikovitimi opisi prikazuje lepote Slovenije, zato je njegovo delo mogoče brati tudi kot svojevrsten vodnik po neodkritih predelih naše dežele. Vsi kraji in ulice so imenovani s pravimi imeni. Pisec pozna oddaljene in skrite vasi, vzpetine in doline, literarno dragocena pa sta zlasti njegov oris in občudovanje dreves. Piše o drevoredih, osamelcih, lipah in drugih drevesih. Brin pravi: »Drevesa so zelo posebna živa bitja. Od nekdaj čutim, že dolgo vem, da imajo drevesa dušo. Tako kot mi tudi drevesa dihajo, se hranijo, rastejo. Se pogovarjajo. Iščejo svetlobo. Najdejo prijatelje, se ljubijo, skrbijo za naraščaj. Branijo se pred škodljivci in si pri tem pomagajo, si pošiljajo sporočila. Niso pa rasisti, najbolje se počutijo v mešani družbi. Monotonost umetnega gozdnega nasada jih duši.« Čustven odnos do dreves je povezan tudi z zaskrbljenostjo nad dejstvom, kako mačehovsko ljudje ravnajo s svojim planetom in ne pomislijo, da brez dreves ne bodo mogli preživeti. Če bodo še naprej tako neusmiljeno uničevali gozdove, obvladovanje podnebnih sprememb ne bo mogoče. Drevesa so največja živa bitja, njihova rast traja zelo dolgo. Vsako drevo ima svoje življenje in je kot tako nekaj enkratnega, nekatera od njih so spomeniki preteklega časa. Najevska lipa na Koroškem je na primer stara več kot pol stoletja, morda kar sedemsto devetdeset let. Brin fotografira mogočnost dreves in zunanji svet, ohranja podobe iz narave in pri tem ničesar ne ponareja. »Fotograf ujame pravi trenutek, pravo svetlobo, pravo perspektivo, vendar je vse to resnično.« Sporočilno zavezujoč vidik romana je tudi religioznost. Četudi vsi niso verni, ohranjajo obrede, se v stiski kdaj pa kdaj zatekajo k molitvi in prosijo Boga za pomoč. Kadar je vse brezupno, kličejo Stvarnika, naj stori čudež. Nekateri verjamejo v usodo, drugi svoje verovanje izražajo kot panteizem. Brin je prepričan, naj bi bila prav voda dokaz, da je nekje Bog, nekdo, ki si je vse, kar obstaja, zamislil. Vidi ga v naravi, pretakanju vode, oblakih in nevihtah ter verjame, da obstaja božja roka kot nedoumljiva sila, ki nekako usmerja ta svet. Pred njo se počuti neznatnega in nemočnega, a je v svojem bivanju tudi srečen in po svoje hvaležen. »Kar stal je v vodi, nenadoma pa se je otožnost posvetlila, prevzel ga je občutek hvaležnosti, da je smel živeti. Misel, da je vendarle lahko silno srečen, da sploh živi.« Roman Drevesa se spominjajo je napisan kronološko – posamezna poglavja so označena z letnicami od 2006 do 2023, vendar pa so pomembne tudi reminiscence in retrospektiva, saj se avtor vrača v preteklost ter pojasnjuje in utemeljuje dogajanje v sedanjosti. Posebnost njegovega pisanja so notranji monologi glavnih literarnih oseb, v katerih so neposredno izražena čustva, odzivanje na dogajanje in izpovedovanje. Porajajo se hrepenenje, dvom in zatekanje v sanje, toda zveza med Bojko in Brinom vendarle ostaja trdna. Povezuje ju tudi otrok. Avtor prikaže ljubezensko zgodbo, eno izmed mnogih, vendar samo njuno in zavezujočo. Poetičnost se sčasoma prevesi v prozaičnost. Je že tako: bolezen in smrt sta prelomnici in določili človekovega življenja. V odlomkih o bolezni avtor kot medicinski izvedenec piše strokovno in terminološko natančno. V knjigi je omenjeno kar nekaj znanih oseb, med njimi Mateja Koležnik, Polona Juh, Milenko Licul, Bina Štampe Žmavc in drugi. Na koncu romana se avtor zahvaljuje ženi Neti, da ga vodi skozi življenje, in sinu Aleku, ki mu je približal Boga. Na zadnji platnici so navedene besede pisateljice in dramaturginje Irene Štaudohar. Roman Drevesa se spominjajo Matjaža Zwittra je zanjo nežna, premišljena in pretresljiva pripoved o življenju in tem, kar ostane.