Branko Cestnik: Skakači svetega Mavricija

Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Branko Cestnik, rimokatoliški duhovnik, nekdaj znan po svojem blogu, pa tudi kot kolumnist tednika Družina, je zadnja leta postal tudi plodovit pisatelj. S prvencem Sonce Petovione je bil leta 2020 celo med finalisti nagrade kresnik. V novem romanu Skakači svetega Mavricija pa je Cestnik dvignil pogled iz preteklosti, s katero se je ukvarjal v dosedanjih romanih, in dogajanje postavil v bližnjo, a distopično prihodnost. Preden zagriznemo v kislo jabolko “slabega kraja”, ki nam ga slika Cestnik, povejmo, da slogovno roman ni posebno zanimiv. Jasno je, da se Cestnik ni ukvarjal s stilistično virtuoznostjo, mudilo se mu je pač povedati zgodbo. Izraz je precej baročen, nagnjen k okrasnim pridevkom, primeram in analogijam. Tretjeosebni vsevedni pripovedovalec je tako vse prej kot nepristranski poročevalec, precej bolj spominja na kakšno klepetavo tetkico, ki si ne more pomagati, da pripovedi ne bi malo začinila, kar pa deluje nekoliko kičasto. Naglica, s katero Cestnik navdušeno pripoveduje o neprijetni bližnji prihodnosti, je opazna tudi na ravni strukture. Kratka, zaokrožena poglavja prikazujejo majhne izseke široko razvejanega toka dogajanja. S podrobnostmi nas ne dolgočasi, saj že hiti naprej, s tem pa zagotavlja, da vsako poglavje razkrije kaj novega. V vrzelih med njimi lahko minejo meseci, položaj se lahko popolnoma spremeni, zgodba pa zavije v čisto nove smeri ... Zaradi tega ostajajo Skakači svetega Mavricija do samega konca nepredvidljivi. Sledimo avtorjevemu zgledu tudi mi in pustimo stil in strukturo ob strani ter se lotimo vsebine. Evropa je z “revolucijo sloge” v štiridesetih letih 21. stoletja postala popolnoma provincialna; nacionalne države ne obstajajo več, Slovensko ozemlje je na primer v grobem razmejeno na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, kakršni poznamo že danes. Življenje je polno raznoraznih napravic ‒ med njimi izstopajo “ujčala”, očala ali vizir za obogateno oziroma razširjeno resničnost, ki pogledu na svet ves čas dodajajo plast informacij in digitalnih prividov. Nasploh je življenje v prihodnosti po Cestniku nekako brez okusa … vsi so prisilni vegeterijanci, kar sicer ne pomeni, da ne jedo nobenega mesa, vendar ne takega, ki bi ga pridobivali z ubijanjem živali. Namesto tega se morajo, vsaj tisti, ki niso ravno petični, zadovoljiti z “ugmesom” ‒ v laboratoriju gojenim mesnim nadomestkom. Kot je za distopični žanr običajno, tudi v Skakačih inercija družbenega reda z vso težo useka po neprilagojenih posameznikih oziroma skupnostih. Glavna zlikovca sta koruptivni župan in kapitalist. Osrednji konflikt romana je njuna zarota proti odročni vasi Šentmaver sredi Pohorja. Župan in poslovnež poskušata zadnje prebivalce izseliti iz vasi in na njenem mestu zgraditi mondeno letovišče po zgledu švicarskega St. Moritza. Vendar kapitalist in politik nista zares jedro “bolezni”, ki nam preti. Njun greh je povsem običajen pohlep, za potešitev katerega sta pripravljena plačati kakršnokoli ceno. Nad njima je še nekakšna oddaljena, brezoblična, nikoli povsem definirana plast brezprizivne birokracije. Ta je sicer bolj klasično “distopična” ‒ vsevidna, vseobsežna, a nevidna in nedotakljiva ‒ vendar tudi ta ni jedro problema, saj ni niti vzrok konflikta niti ni upor usmerjen proti njej. Njena funkcija je, da napak razume problem in se na koncu namesto nad “politikom” in “kapitalistom” znese nad nedolžnimi “kmečkimi uporniki”. Bistveni problem družbe, kakor je opisana, je, da je preveč “zaskrbljena” ‒ preveč ima pravil in norm, preveč hoče skrbeti za dobrobit vseh in vsakogar. Sicer ni mogoče trditi, da ima Cestnik do vsebine svojih številnih fiktivnih predpisov povsem enoznačen odnos; nekateri zakoni so očitno boljši od drugih. Smeši predvsem zakonodajalsko vnemo in je skeptičen do učinkov “regulacije”. Opisana družba je polna hipokritov: v pravila in zakone nihče zares ne verjame in jih ‒ ker so v bistvu neživljenjski ‒ vsi po malem kršijo. Diagnoza je torej: preveč je pravil in zato je preveč tudi laži. Šentmaver in njegovi prebivalci so v tej neznačajni družbi nekakšen konservativen ostanek. Stojijo nasproti splošnemu družbenemu stanju. Direktiva o ohranjanju visokogorskih kultur jim na primer dovoljuje nekatere času neprimerne navade. Še naprej se vozijo z avtomobili na notranje izgorevanje in legalno izvajajo koline. Seveda pa so tudi sicer sodobni družbi neprilagojeni ‒ najočitnejši znak njihovega odpora zakonodaji in družbeni normi v romanu je krivolov. Že tako idilično vaško življenje še dodatno podčrta pravi pravcati čudež: nenadoma se v gozdu okoli vasi pojavijo govoreče živali. Po tem izginejo bolezni, pa tudi solata nenadoma uspeva, kot še nikoli … Nauk romana je dokaj enostaven: Živali so spregovorile med zagrizenimi krivolovci, in niso iskale zaščite pri društvu za zaščito živali in drugih dušebrižnikih v dolini. Kdo utegne ob tem pomisliti, da je tudi Kristus iskal družbo obrobnežev in zavračal pismouke in farizeje … Družba “najboljših namenov” je za odklone in čudeže neobčutljiva, zato Šentmaver dobesedno preko trupel pregazijo buldožerji. V skladu z žanrskimi konvencijami distopične literature je tudi v Cestnikovi viziji prihodnosti možnost drugačnega družbenega reda poražena. Pričakovano je seveda, da je distopični roman ciničen ‒ da našteva grehe in ne najde nobene olajševalne okoliščine ali rešitve – a ravno tega se Cestnik ne drži: ljudstvo kot nekakšna slepa in v večini romana precej tumpasta žival ob koncu romana tako rekoč nagonsko čuti, da je z novim letoviščem nekaj narobe. Otvoritev je slabo obiskana, triumf nepopoln. Rešitev torej obstaja v zdravi pameti in morda še bolj v zdravem čustvovanju, katerega zastopniki so v romanu Šentmavrčani. In v tem je tudi problem: temelj “zdravega” čutenja in mišljenja je v Cestnikovi distopiji globoko nezaupanje. Najprej seveda v institucije, katerih temeljno nagnjenje sta nadzor in zavajanje ljudstva. V institucijah najdejo zavetje in zaslombo posamezniki, ki so pripravljeni vsaj sodelovati pri zlu, če niso tudi njegovi pobudniki. A še bolj bistveno je nezaupanje v realnost samo. Inteligentnejši Šentmavrčani so tako sprva prepričani, da so govoreče živali proizvod nekakšen psihološke operacije njihovih sovražnikov. Svojim očem verjamejo šele, ko jih vidijo na posnetku petdeset let stare videokamere. Kar je torej v Cestnikovi viziji res distopično, je, da celo njegovi sumničavi zdravorazumski in zdravočutni liki ne verjamejo več niti svojim očem: resnica je resnica, šele ko jo zabeleži mehanično oko.