Borut Gombač: Sezi mi v besedo

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Simona Šuc, ki je prispevala sliko na naslovnici pesniške zbirke Boruta Gombača Sezi mi v besedo, je svojo umetninico prav pesniško naslovila z besedami 'ranljiva veličina mineralnega poguma'. Liki v toplih barvah izrisujejo vzorčenje, ki se razteza prek knjižne oblike. Tonja Jelen s spremnim besedilom k zbirki dodaja vrednotenje, s katerim skuša dokazati, da je pesnjenje Boruta Gombača ne samo delo ali delovanje, temveč tudi garanje. O garanju še kasneje. V spremni besed je najbolj pomenljiv stavek: „Celotna pesniška zbirka deluje kot potovanje, na katerem na literarni ravni prepoznavamo simbole in jezik, metaforičnost in poetičnost.“ O garanju pa takole: pesmi Boruta Gombača prehajajo same vase in niti ne druga v drugo, saj si pesnik dopušča možnost, da se ponavlja, da sam sebe navaja, da si že začete verze vtakne v pojmovno polje, ki ga šele razpira. In kaj ima pri tem opraviti oznaka garanje? Pesnik se udinja prav vsem zmožnostim svoje izreke, udinja prek mere in skladnostnih določil, a ob tem preudarno pazi, da ne zaide v prepogostost ponavljanja. To pomeni le in samo, da obrtniško povsem obvlada pesnjenje. Je pač pesnik garač in ne pesnik pek ali pesnik nakladač ali pesnik kar tako, občasno. In si sega v besedo. Sam sebi nudi to možnost, to gesto v artikulaciji strukture, da zapiše v obliki trivrstičnice: »Opis / živčnih / končičev«. To je pesem. Naslednja pesem gre takole: »Opis živčnih končičev / razcefra / besede.« In v naslednji pesmi se že znani verz ponovi v zadnji kitici tako: »Ne da se jih občutiti, / ker je opis živčnih končičev / njihov oklep.« Pesem z naslovom Ker vsebuje ključno besedo ne samo te pesmi, pač pa kar premnogih ali celo vseh pesmi. To je podoba. Podoba v pesmih Boruta Gombača je brezoblična. Na pravkar predstavljeni način je sestavljena vsa zbirka Sezi mi v besedo. Čeprav so v njej dokaj kratke pesmi, skoraj enobesedne, pa v mnoštvu različic enega pomena in ene podobe, ki gradijo eno ali več pesmi, pesnik doseže učinek razbesedenja, prevladovanja pomenskega polja, ki ima tudi globino, višino in pomnogoterjene ravni. In v takšnem načinu ustvarjanja se pojavi beseda usta. Usta so tista, ki ustvarjajo, seganje v besedo je ustenje. Više od ust so oči, o čemer pesnik piše v pesmi z naslovom Vsaj drobec: „Oči sem za zmeraj zaprl le zato, / ker sem želel v sebi zadržati / vsaj drobec svetlobe.“ Mar niso tile verzi skoraj več, kot sme uho prenesti? Pesnik se pač ne prepušča bojazni, da bi si njegove pomenske sklope kdo prilastil, jih zavaroval s kako klavzulo o avtorskih pravicah. Ne! Pesnik nastopa v vlogi prenašalca besedišča in le v vlogi prenašalca je pesnik, ko pa je njegova obremenitev darilo vsem, ki si takšne oblike garanja ne znajo, ne smejo ali še ne zmorejo privoščiti. In hkrati sporoča, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako zelo težko: „Svet je precej širši, / kot ga predstavljam / z vnaprej omejenim številom besed.“ Izjava, ki ji ne gre oporekati. In izjava, ki daje obete vsem, ki bi se spustili v seganje v besede. Pesnik je tudi prenosnik, ne le prenašalec. Vsem, ki mu vsaj prisluhnejo, nosi namig za seganje v še ne razvrščene besedne zveze, in ve, da svojega vpliva niti več ne zaznava. Pesniško določeno: „Tukaj / je / bila / še pred nekaj trenutki / gladina.“