Milan Šelj: Zamah dotika

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič. V slovenskem literarnem prostoru se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj pesniških zbirk, ki odkrito govorijo o raznoraznih vidikih fizičnih bolezni, predvsem raka. To je občutno pripomoglo k destigmatizciji govora o tematiki, ki je v javnosti pogosto in še vedno zaznamovan z nelagodjem, strahom, zamolki. O izkušnji raka so na primer pisale Špela Setničar, Tanja Matijašević in Katarina Majerhold, to »težko« linijo pa v določenem obsegu in maniri nadaljuje tudi Milan Šelj z najnovejšo zbirko Zamah dotika, v kateri se spominja prijateljev, umrlih za aidsom, hkrati pa se njegov lirski subjekt sooča z lastno, potencialno usodno boleznijo. Smrt in minevanje sta vtkani v samo podložno tkivo zbirke, na kar po svoje namiguje že naslov. Zamah priklicuje podobo kose, ki se pojavi v prvi pesmi, segajoči v samo otroštvo, ter v skladu z motivno tradicijo simbolizira smrt. Ta se iz mladostnih začetkov razliva skozi teksturo mnogih zapisov. Dotik sam v poetiki reprezentira dihotomijo: pomeni stik s smrtjo, prenos bolezni, vdor umrljivega v telo, hkrati pa prinaša erotično povezanost, preplet zaljubljencev in vezivo ljubezni ter je kot tak kardinalna prispodoba osnov bivanja. Knjiga se ponaša s premišljenim dramaturškim lokom, ki se sicer striktno ne drži linearne časovnosti, četudi si večji sklopi sledijo od otroštva prek pestre mladosti v znamenju iskanja identitete do sedanjosti. Med »ravno« časovnico pa je pesnik posejal pesmi s proleptičnimi ali analeptičnimi momenti, kar se učinkovito sklada s kardiogramom življenja, amplitudami vzponov in padcev, seizmogrami pretresov, ki dodobra zabrazgotinijo celotno platformo eksistence. Že poeme otroštva, ki se spočetka zdijo kot nekakšni živahni prizori »kmetskih slik«, vaških pejsažev s skritim oziroma rojevajočim se momentom gejevskega erosa, nastavijo atmosfero, miselno prizmo celotnega dela: pojava markantne »gospe«, ki čustveno zaznamuje notranji svet mladega lirskega subjekta, je načeta s smrtjo, uvede ga v kruto spoznanje minljivosti in bolečine, a spomin nanjo se ohranja skozi poezijo. Umiranju stoji nasproti »kraljestvo« lepote, umetnosti, čutnosti, kot jo na primer simbolizira krasota plesalcev Labodjega jezera. Ob tem se kot pomemben vidik tako subjektivizacije oziroma individuacije govorca kot samega dela kaže komponenta pogleda, ki funkcionira obojestransko. Subjekt skozi funkcijo pogleda – pa tudi skozi druge čute – opazuje »objekte« poželenja, vzpostavlja svojo identiteto, hkrati je sam opazovan, čuten, sojen in sprejet. Najbolj markanten in presunljiv je zagotovo osrednji del Zamaha dotika. Krhke, nežne in čuteče elegije gradijo spomenike prijateljem, ki so umrli za aidsom, predvsem v osemdesetih letih, ko je bilo o virusu HIV še malo znanega in se je obolele, se pravi predvsem gejevsko skupnost, zlahka demoniziralo. Susan Sontag je v svojih esejističnih delih Bolezen kot metafora in Aids in njegove metafore obsodila rabo metaforičnega jezika za opisovanje bolezni, saj se je ta redno zatekal v vojaški besednjak, bolezni so bili v okviru tega pogosto pripisani moralna krivda, sram in stigmatizacijska identiteta. Zdi se, kot da Šelj v svojem delu skuša doseči ravno nasprotno, njegov jezik je zelo neposreden, deskriptiven, osredotočen na drobne detajle in preproste akte medsebojne ljubezni. Ne spušča se v srhljive opise telesnih muk, hospitalizacije, v »spektakelski« jezika umiranja, temveč se prijateljev spominja, kot je to v neki meri počel že pesnik Thom Gunn skozi njihove posebnosti, tudi nepopolnosti, skozi čudovito vez in skupnost, ki se je stkala med njimi. Ravno s to gesto ohranja njihovo individualnost. Vir takšne pisave je morda sicer res tanatološko spominjanje, orfejevsko vračanje po umrle, a rezultat je čisti eros ohranjanja lepega, četudi skelečega, žarečega spomina, k čemur še dodatno pripomoreta izpostavitev in zapis njihovih imen. Zadnji del je slično posvečen lastni krhkosti, bolezni, a znova je topika podana zelo rahlo, brez »melodrame«; novica o bolezni vpade v vsakodnevno, bežno refleksijo o prostorih, zaradi česar je zareza grenčine toliko bolj osupljiva. Šelj tukaj tudi spretno kombinira nelagodje, grozo izpostavljenega bolnega telesa z nekakšno humorno grotesko in črnim humorjem. Posledic svoje bolezni ne zagrinja v žalne barve, raje proslavlja telo, ki je preživelo z uvedbo komparacije s podobo svetega Sebastijana, ki je med drugim ena izmed znanih ikon gejestva, katero je občudoval tudi pisatelj Jukio Mišima v Izpovedih maske. Preplet obeh teles ustvari estetsko kategorijo, v kateri ranjenost ne izključuje lepote, ampak je njen bistveni del. Med vse te tako rekoč tematsko podložene pesmi so posejane tudi druge, takšne, ki se dotikajo utripa velemest in libidalnih silnic v njih, hkrati smo seznanjeni s priložnostnimi erotičnimi srečanji na različnih lokacijah, druga besedila pa opozarjajo na samoto, revščino, tesnobo, nasilje sredi množic, vendar pa je treba reči, da svojstven vitalen eros prednjači pred resigniranostjo in nokturnim razpoloženjem. Nasploh se zdi, da je pri Šelju pomembno kartiranje bivanjskih dogodkov, njegove pesmi so nekakšna praksa zapisovanja razgibane, dinamične kartografije srečanj, razhajanj, bolečin in radosti v poetičnem jeziku. Pri tem je veliko pozornosti posvečene detajlom, predmetom, ki delujejo kot nekašni portali za vzbujanje spominov, elaboracijo emocionalnih stanj ali poudarjanje pomena. Šelj z neizumetničenim, jasnim, očiščenim jezikom in govorico, olupljeno pretiranih retoričnih figur, sredstev in kompliciranih metafor, dosega močne emocionalne in čutne učinke. Kdaj pa kdaj sicer zaide v »že videne« pesniške ulice in odvečne zaključke, mestoma kontemplira tam, kjer bi bolj funkcionirala sama podoba, a v celoti zbirka Zamah dotika deluje povsem ubrano, povedno, sporočilno močno in živo.