Sledi časa

»Kdor poje, ne misli slabo,« je znan slovenski pregovor oziroma ljudska modrost. Petje v zboru je pri nas zelo razširjeno. V organizirane zborovske sestave je vključenih več kot 64.000 pevk in pevcev, to pomeni, da približno vsak 33. Slovenec poje v zboru. Zato ni čudno, da je bilo 11. septembra letos v register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije uradno vpisano zborovsko petje. Nekateri zbori pri nas imajo res bogato in zanimivo tradicijo. Eden takih je gotovo Učiteljski pevski zbor Slovenije »Emil Adamič«, ki na Slovenskem deluje od leta 1925.

Tako kot v mnogih drugih kulturah so tudi v slovanski ljudski kulturi nekdaj izvajali različne pogrebne in spominske običaje, kot so prižiganje ognja, darovanje hrane, oblek, odej, spodnjega perila, palic in pušk, pip, igrač ter drugih predmetov v grobove in za to posvečene prostore. Tako so pokojnikom pomagali pri prehodu v drugi svet, z njimi delili vsakdanje življenje in dobrine, žalovali, pomirjali njihove duše in se jih spominjali.

Dandanes je to v naši zavesti že skoraj pozabljena dediščina nekdanjih praks, utelešena v predmetih in konkretnih dejanjih, s katerimi so ljudje ohranjali ravnovesje v odnosu do pokojnikov, odvračali zle duhove in se zaščitili pred njihovimi neželenimi posegi. V preteklosti so namreč marsikje verjeli, da lahko mrtvi še vedno vplivajo na bivanje živih in jih ob določenih trenutkih lahko obiščejo, zato so jih hkrati spoštovali in demonizirali, še bolj pa so se jih bali ...
Sodobni svet je z mnogimi tovrstnimi navadami in verskimi praksami pometel, čeprav ponekod pronicajo v obliki arhetipske krajine, ki je manj kolektivno naravnana – naša žalovanja in spominjanja so namreč bolj osebna ...
Sogovornica: dr. Mateja Habinc, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Pred kratkim je izšla monografija z naslovom »Svet pahljač: vzhodnoazijske pahljače v slovenskih muzejskih zbirkah«. To je povod, da se je Darja Pograjc s sogovornicami in sogovorniki podala v svet pahljač ter raziskala zgodovino teh »majhnih predmetov, ki pa s seboj nosijo velike zgodbe«. Zakaj so pahljače stoletja vzbujale zanimanje ljudi različnih slojev ter kako so s pomočjo ladij prepotovale svet, navdihovale obrtnike, spreminjale oblačilno kulturo in utrjevale medkulturno razumevanje, izveste v Sledeh časa. Sogovornice in sogovorniki: - Nataša Visočnik Gerželj, izr. prof. na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico (omenjene) monografije, - zgodovinar Davor Mlinarič, višji kustos Pokrajinskega muzeja Celje, - sinologinja, dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Za tiste, ki bi radi izvedeli (še) več:

Pahljače, prenosna umetniška dela - o nastanku, vlogah in oblikah pahljač

Avstro-ogrski častnik in Japonka v ljubljanskem stanovanju, polnem kitajskih umetnin - o Skuškovi zbirki, v kateri so tudi azijske pahljače

Kakšne spomine hranijo sodelujoči pred in za kamero na te legendarne igre, v katerih je v 90-ih letih sodelovala tudi Slovenija?

»Ena, dva tri. Pripravljeni?« Pisk. Se vam – sodeč po opisu – svita, o čem govorimo? Danes bomo v oddaji Sledi časa potovali v 90-a leta prejšnjega stoletja, ko so bile na TV Slovenija izredno priljubljene Igre brez meja, predvsem v letih, ko je sodelovala Slovenija. V oddaji, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo skozi spomine in izkušnje sogovornikov in sogovornic spoznali, kaj vse se je dogajalo ne samo pred kamero, temveč tudi – kar včasih ljudi najbolj zanima – za kamero: kako so potekale priprave, kakšne neprijetnosti so se zgodile, predvsem pa kaj lepega jim je dala sama izkušnja na prizorišču. Vabljeni k poslušanju!

Sogovorniki_ce:
-takratna urednica Iger brez meja Dajana Makovec
-takratna voditeljica Špela Trefalt
-tekmovalca iz ekipe iz Podčetrtka Rado Jurjec in Simona Šelekar

Foto: zajem zaslona

Pečatenje pomembnih listin je bilo v srednjem veku nekako domena moških, od vladarjev, plemičev, do cerkvenih dostojanstvenikov. Svoje lastne pečate pa so imele tudi plemkinje, redovnice in nekatere meščanke. Pri raziskovanju ženskih srednjeveških pečatov je zanimivo, da so ženske po smrti moža prevzele vodilno vlogo v družini ter same ali ob pomoči sorodnikov in raznih zaščitnikov skrbele za denarne in druge posle, kar so potrjevale tudi s svojimi pečati.

Jesti pomeni veliko več kot le poskrbeti za energetski vnos. Hrana je veliko več kot le vsakdanja potreba – govori o tem, kdo smo, od kod prihajamo in kako živimo, hkrati pa je uživanje hrane pomembna družbena praksa. Miza, ki je srce kuhinje in doma, odraža družbene hierarhije in razlikovanja.

Prehranske navade na Slovenskem so se skozi stoletja spreminjale, prav tako tudi načini obedovanja. Zanima nas, kaj nam o tem povedo miza, omizje, gostilna in delitev hrane ter kako so na našo kuhinjo vplivali trgovina, migracije in življenje v nekdanji habsburški monarhiji.
Z etnologinjami in antropologinjami, raziskovalkami na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, smo se tokrat pogovarjali o povezavah med hrano, jezikom, identiteto, zdravjem in skupnostjo ter o tem, kaj nam zgodovina hrane pove o prihodnosti, v kateri postajajo vse pomembnejši trajnost, kakovost hrane in ohranjanje rastlinske raznovrstnosti.
Dr. Daša Ličen se osredotoča predvsem na habsburški imperij, dr. Maja Godina Golija pa se spominja svojih začetkov raziskovanja hrane pred štirimi desetletji, ko je to področje še veljalo za precej obskurno temo. Danes je hrana zelo pogosta medijska tema, poslušalci in gledalci pa želijo postati poznavalci izbrane, visoke kulinarike.
Dr. Špela Ledinek Lozej se ukvarja predvsem z alpskimi predeli, predstojnica inštituta dr. Saša Babič pa preučuje vrednotenje hrane in statusno-simbolni pomen jedi skozi pregovore.

V tokratni oddaji Sledi časa smo se ozrli v zgodovino samostojne Slovenije in spregovorili o položaju žensk v slovenski politiki. Kakšno je bilo obdobje tranzicije? Kako so si ženske v 90. letih prejšnjega stoletja izborile ohranitev že pridobljenih pravic? Ali so imele enake možnosti sodelovanja v sferi politike kot moški? S kakšnimi predsodki in stereotipi so se morale soočati? Kdaj so nastopile sistemske rešitve in kaj so prinesle? Kakšno vlogo pri onemogočanju žensk igra še danes slovenska politična kultura in strankarski vrhovi? Kakšen je položaj žensk v slovenski politiki danes? Zasledujemo standarde sodobnih egalitarnih demokratičnih družb ali se oziramo v preteklost in delamo korake nazaj? O vseh teh vprašanjih sta spregovorila dr. Milica Antić Gaber in dr. Jure Skubic.