Nova mesta – identitete in posebnosti
Show notes
Nova oziroma načrtovana mesta so skozi zgodovino nastajala neprenehoma in so bila mnogokrat rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev, še večkrat pa so nastala zaradi potreb industrije ali rudarstva ali kot vojaške postojanke, med katere lahko štejemo že Emono, pozneje pa Karlovec in Palmanovo. Po drugi svetovni vojni so številna nova mesta gradili tudi za razbremenitev obstoječih metropol, kar velja za Pariz in London. Potem so tu še na primer Brasília, Ankara in Nusantara, mesta, ki so nastala oziroma še nastajajo kot rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev. Pogosto predstavljajo poskus oblikovanja novega nacionalnega središča, ki naj bi simboliziralo začetek novega obdobja, modernizacijo države ali njen bolj uravnotežen prostorsko-gospodarski razvoj. In če izpostavljamo nove prestolnice, ne moremo mimo indijskega mesta Čandigar, skupne prestolnice zveznih indijskih držav Punjab in Harjana: gre za znameniti projekti francosko-švicarskega arhitekta in urbanista Le Corbusierja, ki eden ključnih primerov modernističnega urbanizma. Med bolj odmevne projekte novih mest pri nas pa spada Nova Gorica. Ta ni nastala kot novo nacionalno središče po vzoru omenjenih treh prestolnic, temveč kot novo regionalno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče, potem ko je večji del Goriške zaradi nove državne meje ostal brez svojega središča – Gorice. Nova mesta zato predstavljajo zanimive primere, kako se politične vizije, družbeni odnosi in vsakdanje življenje prepletajo pri nastajanju nove urbane skupnosti. O teh aspektih se pogovarjamo z raziskovalcem, urednikom in kulturologom dr. Blažem P. Kosovelom, med drugim avtorjem vodnika z naslovom Nova Gorica – novo mesto na meji in glavnim raziskovalcem Digitalnega arhiva Nove Gorice. Foto: Nova Gorica leta 1965; vir: Wikipedija