Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja
Show notes
Milan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968.
Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni horizont tega romana bistveno določen s Kunderovo kritično analizo sovjetskega imperija oziroma realno obstoječega socializma, bi vendarle bilo napačno. Kundera si namreč s svojim ustvarjanjem povsem očitno ne želi prislužiti si oznake »politično angažiran pisatelj« in tisto, kar ga v Neskončni lahkosti bivanja zanima, so prvenstveno zagatna eksistencialna vprašanja tiste vrste, ki mučijo ljudi, ne glede na to, v kakšnem družbeno-političnem sistemu že živijo.
A tu je spet treba biti previden; Neznosna lahkost bivanja, ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim doživela že svoj peti natis v slovenščini, namreč ni samo filozofski roman, ampak bi ga bilo prav tako moč označiti za ljubezenskega ali celo erotičnega … Kako se torej politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta v tem delu prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju; naš gost pred mikrofonom je bil Kunderov slovenski prevajalec, Jaroslav Skrušný.
Foto: Goran Dekleva