Glasovi svetov
- Episodios
- 100
- Se publica
- cada semana
- Último episodio
- 11 Nov 2026
Sobre el podcast
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Episodios 100
Inteligenca srca
Paradoks našega časa je očiten. Nikoli v zgodovini nismo imeli dostopa do toliko znanja. Z nekaj dotiki telefonskega zaslona lahko pridobimo skoraj vse informacije sveta. Znamo preučevati, primerjati …
Notas del episodio
Paradoks našega časa je očiten. Nikoli v zgodovini nismo imeli dostopa do toliko znanja. Z nekaj dotiki telefonskega zaslona lahko pridobimo skoraj vse informacije sveta. Znamo preučevati, primerjati, predvideti in optimizirati. In vendar vse več ljudi ne ve, kaj je resnično prav zanje, dobro zanje. Težko najdejo smisel. Izgubljeni so v hrupu sveta. Največja lakota našega časa ni še več informacij, je lakota po notranji skladnosti. Po sposobnosti, da sredi hrupa zunanjega sveta - slišimo sebe. Človek ne izgubi poti zato, ker ne bi vedel dovolj. Izgubi jo, ko preneha poslušati tisti del sebe, ki ve. In človeštvo je ta del sebe, ki ve, že tisočletja povezovalo s srcem. Govorimo, da nekaj v srcu vemo, da poslušamo srce, da nekaj naredimo z vsem srcem. Srce povezujemo z ljubeznijo, pogumom, sočutjem, resnico in notranjim vodstvom. Toda kaj to v resnici pomeni? Kako razlikovati intuitivno vodstvo od strahu, želje, čustvenega impulza ali prepričanja? Kako ostati povezani s seboj, kadar smo pod pritiskom? Kako se pred pomembno odločitvijo premakniti iz notranjega kaosa v stanje, iz katerega vidimo širše in bolj jasno? In predvsem: ali se tega lahko naučimo? Za odgovore, uvide je bila tokrat z nami gostja: - dr. Tanja Pia Metelko, doktorica znanosti, ustanoviteljica Mind & Heart Academy, certificirana trenerka HeartMath in metode NeuroChangeSolutions dr. Joeja Dispenze. Za njo je več kot 20 let strokovnega dela, več kot 35.000 udeležencev in sodelovanje z več kot 300 organizacijami. S svojim pristopom povezuje znanost, razvoj človeških potencialov in modrost srca.Imperializem v 21. stoletju
Kako so najbolj razvite kapitalistične sile s selitvijo proizvodnje na globlani jug preoblikovale svetovno gospodarstvo in izumile nove načine ekonomskega izkoriščanja najrevnejših državImperializem si …
Notas del episodio
Kako so najbolj razvite kapitalistične sile s selitvijo proizvodnje na globlani jug preoblikovale svetovno gospodarstvo in izumile nove načine ekonomskega izkoriščanja najrevnejših državImperializem si praviloma predstavljamo v njegovi najbolj grobi in očitni obliki, kot vojaško, gospodarsko in politično prevlado močnejše države nad tujim območjem. Ta oblika podreditve seveda ni nikoli čisto izginila in morda celo znova postaja bolj aktualna. In vendar so najmočnejše svetovne sile skozi drugo polovico 20. stoletja, ko so se nekdanje kolonije evropskih sil eno za drugo osamosvojile, svojo moč začele uveljavljati predvsem na drugačne, bolj prikrite načine. Prav tej novi obliki podrejanja, ki se je razvila v 80-ih letih preteklega stoletja in se razrašča vse do danes, se bomo posvetili v tokratnih Glasovih svetov, in sicer ob delu Imperializem v 21. stoletju britanskega strokovnjaka za mednarodno politično ekonomijo Johna Smitha, ki je nedavno izšlo pri založbi Sophia. O tem, kako se je v preteklih desetletjih skozi globalizacijo preoblikovalo svetovno gospodarstvo, v kakšnih razmerah so izdelane naše majice in elektronske naprave ter zakaj tudi industrijski razvoj mnogim državam globalnega juga ni prinesel nič drugega kot naraščajoči delavski razred, ki v mizernih pogojih in brez vsakih pravic proizvaja poceni izdelke, bomo govorili s sociologom dr. Markom Kržanom in filozofom Jernejem Medenom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Foto: Delavci v tekstilni tovarni v Bangladešu leta. 2011, izsek. Avtor: Tareq Salahuddin, CC BY 2.0
Predsmrtni delirij Tretjega rajha
Zakaj se je nacistična Nemčija bojevala tudi po tem, ko je poleti ’44 postalo jasno, da je Tretji rajh vojno izgubil? In kako je mogoče, da je Hitlerjev režim na ozemljih pod svojim nadzorom lahko funkcioniral …
Notas del episodio
Zakaj se je nacistična Nemčija bojevala tudi po tem, ko je poleti ’44 postalo jasno, da je Tretji rajh vojno izgubil? In kako je mogoče, da je Hitlerjev režim na ozemljih pod svojim nadzorom lahko funkcioniral vse do konca?Decembra leta 1941, ko so Združene države Amerike z vsem svojim mogočnim industrijskim potencialom vstopile v vojno in ko je malodane istočasno Rdeča armada, ki bi po vseh izgubah, ki jih je bila utrpela tisto strašno poletje, pravzaprav že morala biti premagana, vendarle uspela ustaviti Wehrmacht pred vrati Moskve, je nekaj najbolj pronicljivih opazovalcev dogajanja najbrž že lahko posumilo, da se potek druge svetovne vojne ne razvija nujno v nemško korist. Potem so se v naslednjih dveh letih in pol zgodili Stalingrad in Kursk pa El-Alamein in Sicilija ter, čisto nazadnje, še uspešno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 in – zopet malodane istočasno – začetek operacije Bagration, med katero so Sovjeti do poznega poletja popolnoma uničili nemško armadno skupino Center in prodrli globoko na Poljsko. No, takrat pa ni šlo več le za peščico najbolj pronicljivih, najbolj daljnovidnih analitikov; takrat so tako rekoč vsi videli in vedeli, kako se bo svetovni spopad končal. Vsi – se pravi: tudi sami Nemci – so poleti leta 1944 namreč vedeli, da je Tretji rajh vojno v bistvu že izgubil.
In vendar se je, kot vemo, morija nadaljevala vse do maja 1945. Prav to dejstvo pred zgodovinarje postavlja nenavadno zagonetno vprašanje: zakaj so se Nemci tudi v izgubljenem položaju borili še naprej? Kaj so pravzaprav hoteli doseči, na kakšen konec vojne so upali? Predvsem pa: kako je mogoče, da je nacistični režim na ozemljih, ki so bila pod njegovim nadzorom, tako rekoč do zadnjih dni vojne lahko precej učinkovito izvajal oblast? Kako je mogoče, da so ljudje nacistične oblastnike – od samega Hitlerja na vrhu pa potem navzdol, vse do najnižjih strankarskih funkcionarjev – večidel ubogali? Kako je mogoče, da se niso uprli norosti svojih voditeljev – pa čeprav je tisti čas seveda že hudo primanjkovalo hrane, kurjave in zdravil, čeprav je vsak dan umrlo več tisoč nemških vojakov in čeprav so zavezniški bombniki starodavna nemška mesta sistematično ravnali s tlemi?
Nalogo odgovoriti na to nelahko uganko si je v intrigantni knjigi Konec : Nemčija 1944–1945 pred kakimi 15 leti zadal eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev druge svetovne vojne, angleški zgodovinar Ian Kershaw. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, lahko zdaj preverimo tudi slovenski bralke in bralci, saj je pod založniškim okriljem Beletrine pred nedavnim izšel slovenski prevod omenjenega dela, za katerega je poskrbel Matej Venier. O ključnih poudarkih iz razprave o smrtnem deliriju Tretjega rajha smo govorili tudi v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mateja Veniera.
Foto: pogled na center Dresdna po zavezniškem letalskem bombardiranju februarja 1945, med katerim je bilo porušenih kar 90 odstotkov mestnega središča (Deutsche Fotothek / Wikipedija)Ali je umetna inteligenca le še ena oblika mitologije?
V času hitrega tehnološkega razvoja, še posebej na področju umetne inteligence, se velja vprašati, kaj inteligenca sploh je? Na kakšen način so stroji lahko inteligentni? Ali lahko rečemo, da vidijo in …
Notas del episodio
V času hitrega tehnološkega razvoja, še posebej na področju umetne inteligence, se velja vprašati, kaj inteligenca sploh je?Na kakšen način so stroji lahko inteligentni? Ali lahko rečemo, da vidijo in zaznavajo svet? So lahko ustvarjalni? In kaj se zgodi, ko vse prevedemo v podatke, ki so temelj strojnega razumevanja sveta? Filozofinja M. Beatrice Fazi je v sodelovanju z zavodom Aksioma pripravila publikacijo z naslovom Cave Machines. V eseju presprašuje platonsko hipotezo o reprezentaciji, ki so jo leta 2024 postavili štirje raziskovalci na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu v Združenih državah Amerike. O umetni inteligenci, datafikaciji, velikih jezikovnih modelih in filozofskih razmislekih v povezavi s tehnološkim razvojem se je z njo pogovarjala Urška Henigman. Prevode je brala Mateja Perpar.
Plutokracija v ZDA ali Kako je v ameriški politiki šepet denarja preglasil glas ljudstva
So Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeff Bezos in drugi »tehnomilijarderji tisti, ki, pritajeni za širokim Trumpovim hrbtom, zdaj v resnici vladajo Združenim državam?Med vsemi fotografijami, ki so januarja lani …
Notas del episodio
So Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeff Bezos in drugi »tehnomilijarderji tisti, ki, pritajeni za širokim Trumpovim hrbtom, zdaj v resnici vladajo Združenim državam?Med vsemi fotografijami, ki so januarja lani nastale na drugi inavguraciji Donalda Trumpa, je najbrž največ pozornosti svetovne javnosti pritegnila podoba Elona Muska, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in drugih »tehnomilijarderjev«, ki so zaprisego 47. ameriškega predsednika spremljali tako rekoč iz prve vrste. Številnim opazovalcem se je namreč zdelo nadvse pomenljivo, da tam, kjer bi sicer pričakovali ameriške politične prvokategornike, od senatorjev do guvernerjev, zdaj sedijo lastniki tehnoloških supergigantov od Amazona do Appla, od Facebooka do Googla.
Je to pravzaprav kar najbolj vidna, simbolna potrditev starih sumničenj, da v Združenih državah – pa najbrž tudi še marsikje drugje – resnična politična moč ne počiva več na glasovih, prejetih na volitvah, temveč na zelencih, nagrmadenih na bančnem računu. So, drugače rečeno, Musk, Zuckerberg in Bezos tisti, ki zdaj v resnici vladajo Ameriki?
In če to drži, kaj ti ljudje pravzaprav hočejo? Katere so politične ideje, ki jih razgibavajo, kakšni so cilji, ki jih zasledujejo, kako si predstavljajo ekonomijo in kulturo v družbi, ukrojeni po svojem okusu? So v svojih političnih stremljenjih docela složni – ali pač ne? In, ne nazadnje, kaj spričo skokovito naraščajoče družbeno-politične moči nekaj najbogatejših posameznikov sploh še ostaja od demokracije starega kova?
To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, dolgoletno predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je pod okriljem Založbe FDV pred nedavnim namreč izdala intrigantno razpravo Plutokracija : vladavina bogatih v ZDA, razpravo, ki hoče natanko premisliti, zakaj in kako je šepet denarja preglasil glas ljudstva.
Foto: Mark Zuckerberg na srečanju s predsednikom Trumpom v Ovalni pisarni septembra leta 2019 (Wikipedia, javna last)Od fevdalizma do socializma: pet stoletij življenja v kraški vasi
»Na slovenskem podeželju so znali ustvariti svoj svet s svojimi pravili, ne glede na to, kaj se je od njih pričakovalo od zgoraj.«Učbeniki zgodovine nas učijo o velikih dogodkih naše preteklosti: o vzponu in …
Notas del episodio
»Na slovenskem podeželju so znali ustvariti svoj svet s svojimi pravili, ne glede na to, kaj se je od njih pričakovalo od zgoraj.«Učbeniki zgodovine nas učijo o velikih dogodkih naše preteklosti: o vzponu in padcu Habsburške monarhije, prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, o brutalnosti obeh svetovnih vojn, fašističnem nasilju Italije in vzpostavitvi socialistične Jugoslavije. In vendar se ti veliki premiki nikoli niso odvijali v praznem in abstraktnem prostoru. Odvijali so se v hišah, na trgih in njivah ter v šolskih klopeh resničnih ljudi. V današnjih Glasovih svetov bomo na zgodovino pogledali prav s te perspektive in skušali našo preteklost uzreti skozi Tomaj - kraško vas, v kateri so ljudje skozi pet stoletij vse te tektonske zgodovinske premike doživljali na lastni koži in se po svojih močeh prilagajali vedno novim političnim in ekonomskim okoliščinam. Gosta sta urednik obsežne monografije z naslovom Tomajci: Slovenska zgodovina v malem zgodovinar dr. Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter ena od avtoric prispevkov za zbornik, dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Tomajci pri opoldanskem odmoru l. 1926, fotografiral Veno Pilon, hrani Slovenski etnografski muzej, objavljeno z dovoljenjem
Skrajni sever je postal eden od koncentratov vseh kriz današnjega sveta
Območje, na katerem se dogaja vse hkrati: zgodovina prihodnosti, bojišče velesil, kolonizacija, še opaznejše podnebne spremembe, ki med drugim odpirajo nove trgovske poti, plenjenje in rudarjenje naravnih …
Notas del episodio
Območje, na katerem se dogaja vse hkrati: zgodovina prihodnosti, bojišče velesil, kolonizacija, še opaznejše podnebne spremembe, ki med drugim odpirajo nove trgovske poti, plenjenje in rudarjenje naravnih bogastev. In še marsikaj. Če je še leta 1987 zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihaíl Gorbačôv ob koncu hladne vojne dejal, da je Arktika območje miru, se temu zdaj lahko samo nasmihamo. Zakaj je tako, v novi knjigi, že enajsti po vrsti, Vroči sever: Frontna črta prihodnost iz založbe UMco, dobro pojasni dolgoletni novinar Dela Boštjan Videmšek, ki bolj kot v pisarni svoje zgodbe piše na terenu. V njej opisuje, kako zelo napetemu in konfliktnemu dogajanju smo priče na visokem severu, na Arktiki in na subarktičnem območju – Grenlandiji, na norveškem Sválbardu, na Švedskem in ob finsko-ruski meji. Foto: Pixabay, mariohagen»Propad Zahoda je diagnoza, ne prerokba.«
Analiza notranjih razlogov za zaton moči zahodnega sveta ob delu francoskega antropologa in zgodovinarja Emmanuela Todda»Imperij je velik in razpada hrupno in besno. Že zdaj je policentričen, razdeljen glede …
Notas del episodio
Analiza notranjih razlogov za zaton moči zahodnega sveta ob delu francoskega antropologa in zgodovinarja Emmanuela Todda»Imperij je velik in razpada hrupno in besno. Že zdaj je policentričen, razdeljen glede ciljev, shizofren.« Tako Zahod z Združenimi državami Amerike v svojem središču opiše francoski zgodovinar, socialni antropolog, demograf in politolog Emmanuel Todd, ki v svoji nedavno izdani knjigi Propad Zahoda ponuja precej nekonvencionalen pogled na krizo zahodnega sveta. Te namreč ne pripisuje le ekonomskemu pešanju, ampak kulturnim in družinskim strukturam ter duhovni, vsebinski izpraznjenosti te faze zahodne civilizacije, ki jo po njegovem povzroča neracionalno in samouničujoče delovanje zahodnih držav, ki naj bi bile vse manj v stiku z resničnostjo. In ker je ob dogajanju zadnjih let tudi marsikdo, ki tradicionalno ni gojil skepse do zahodnih elit, začel dvomiti ne le v njihovo iskrenost in moralnost, ampak morda celo v njihove sposobnosti branjenja interesa lastnih držav, se vsak globlji poskus razmisleka o tem, kaj se pravzaprav dogaja z Zahodom, zdi dobrodošel. Ob Toddovi antropološki diagnozi se bomo o krizi Zahoda v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
foto: Pixabay
Večni mladenič – o ljudeh, ki ne odrastejo
Ali je mogoče ohraniti mladostno odprtost, ne da bi se izognili odgovornosti odraslega življenja? Ali je odločitev za eno pot nujno tudi odpoved drugim možnostim? Kdaj svoboda postane pravzaprav beg pred …
Notas del episodio
Ali je mogoče ohraniti mladostno odprtost, ne da bi se izognili odgovornosti odraslega življenja? Ali je odločitev za eno pot nujno tudi odpoved drugim možnostim? Kdaj svoboda postane pravzaprav beg pred življenjem?Kaj pomeni biti odrasel? Ali je odraslost predvsem odpoved svobodi, številnim možnostim, zanikanje odgovornosti? Ali pa se prava svoboda začne šele takrat, ko znamo sprejeti omejitve in se za nekaj odločiti? Švicarska analitičarka Marie-Louise von Franz je v knjigi Puer aeternus oziroma Večni mladenič opisala človeka, ki se težko poslovi od mladosti, od neskončnih možnosti in svobode. Kaj lahko ta več kot šestdeset let stara knjiga pove današnjemu človeku? In kdaj je ohranjanje »otroka v sebi« nekaj dragocenega; kdaj pa postane način, kako se izognemo odgovornosti?
O puer aeternusu, nezavednem, svobodi, odraslosti in odnosih s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo, psihoterapevtko in profesorico, ki je k drugi slovenski izdaji knjige Puer aeternus avtorice Marie-Louise von Franz (Umco 2022) napisala spremno besedo.
Foto: Slika je simbolična/ Pixabay
Mao Zedong, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske
Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka …
Notas del episodio
Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka. Zakaj?9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi rdeči gardisti z Maovo rdečo knjižico v rokah uničili na tisoče templjev, palač in drugih vidnih simbolov kitajske starodavne civilizacije. Človeška življenja, ki so bila med vsemi temi brutalnimi pretresi izgubljena, lahko štejemo v desetinah milijonov, preživeli pa najbrž še danes živijo z globoko travmatičnimi spomini na Maovih 27 let na oblasti.
In vendar ni dvoma – Mao Zedong je na Kitajskem danes junak. Njegovi portreti in kipi krasijo pisarne in mestne trge od ruske do vietnamske meje, Komunistična partija pa je njegovo zgodovinsko vlogo že pred časom uradno ovrednotila takole: Mao naj bi sicer res bil 30 odstotkov slab, a bil naj bi tudi 70 odstotkov dober. Ob tej partijski igri procentov je kaj lahko zamahniti z roko, češ cenena propaganda oblastnikov, a če to storimo, se slej ko prej prikrajšamo za širše razumevanje novejše kitajske zgodovine, razumevanje, ki bi nam utegnilo še kako priti zdaj, ko je Ljudska republika drugo gospodarstvo sveta in ko očitno tudi že precej uspešno tekmuje z Združenimi državami Amerike za položaj svetovne velesile številka ena.
Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kaj partija pa tudi milijoni navadnih Kitajk in Kitajcev Mao Zedongu štejejo v dobro in zakaj naj bi to dobro vendarle odtehtalo vse trpljenje in vse smrti, za katere je odgovoren? – Odgovor na to zagatno vprašanje nam je pomagala iskati dr. Maja Veselič, sinologinja in predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Foto: propagandni plakat z Maovo podobo, razstavljen v Anrenu v tamkajšnjem Muzeju značk, ur in pečatov iz rdeče dobe (Goran Dekleva)"Največ, kar lahko ponudimo žalujočemu otroku ali mladostniku, je iskrena prisotnost"
Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in …
Notas del episodio
Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in gotovem. Velikokrat mi pride na misel izjava ameriškega režiserja Woodyja Allena, ki jo je seveda začinil s svojim značilnim črnim humorjem, ko je rekel: »Ne bojim se smrti, samo nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo.« Ampak dokončnost, vsaj zemeljska dokončnost v telesu, izgube bližnjih oseb sploh, so ene najtežjih preizkušenj v življenju. Še posebej pa je težko, če izguba doleti otroka ali mladostnika. Smrt starša, sorojenca, starega starša ali druge pomembne osebe, pogosto globoko zareže v otrokovo doživljanje sveta, njegov občutek varnosti in vsakodnevno bivanje. Šola je vse pogosteje otrokov drugi dom, zato postane pomemben prostor, kjer otrok s svojo bolečino ne bi smel ostati sam. Učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni sodelavci se ob takšnih situacijah pogosto znajdejo pred zahtevnim vprašanjem: kako k otroku pristopiti varno, spoštljivo in podporno? Zato je nastal priročnik za učitelje in strokovne delavce, kot podpora otrokom in mladostnikom v času žalovanja – Ko bolečina pride v razred, njegova avtorja pa sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Miha Zimšek – sodelavec na programih Slovenskega društva Hospic. Deluje na odboru Murska Sobota kot koordinator spremljanja in vseh ostalih programih ter aktivnostih društva. Pri društvu je 17 let, od tega je bil 10 let prostovoljec. Je tudi vodja programa žalovanje otrok in mladostnikov, kamor sodi tudi tabor Levjesrčni Rok Kuralt - strokovni delavec na območnem odboru Ljubljana Slovenskega društva Hospic, 7 let je bil tudi prostovoljecDroge in brezdomstvo v Sloveniji
Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog.Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti …
Notas del episodio
Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog.Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
Kako se spreminjajo gozdovi na pregrevajočem se planetu
Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi …
Notas del episodio
Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače.Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove.
Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdoveZgodovina ZDA: med ideologijo univerzalnega humanizma in ideologijo biološkega rasizma
Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili …
Notas del episodio
Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo?V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine.
Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti toksične družbeno-politične dediščine sužnjelastništva in rasizma?
To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali, ko smo ob koncu junija, nekaj dni pred ameriškim 250. rojstnim dnem torej, pred mikrofonom gostili dr. Ireno Šumi, predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se v znanstveno-raziskovalnem smislu posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma. Košček tega pogovora smo 30. junija sicer že objavili v kontekstu oddaje Intelekta na Prvem, no, v tokratnih Glasovih svetov pa diskusijo z dr. Šumi objavljamo v celoti.
Foto: voditelji gibanja za državljanske pravice med pohodom na Washington avgusta 1963, na katerem je imel Martin Luther King ml. znamenit govor, v katerem je razvil svojo »sanjsko« vizijo prihodnjih medrasnih odnosov v Združenih državah Amerike (Rowland Scherman / Wikipedia, javna last)Kako je atomska bomba spremenila svet
Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetuOdkar so Združene države na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski …
Notas del episodio
Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetuOdkar so Združene države na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo, ki ste jo že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.
Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi, Wikipedija, javna last
Hrana kot življenjski slog
Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo …
Notas del episodio
Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, celo zapovedano, hkrati pa sila razpršeno, kot je v dobi, ki jo živimo. Kaj povemo o sebi in našem doživljanju sveta s tem, kako se prehranjujemo? Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo debatirali tokrat, z nami so gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezniUmetnost vojne – lekcije iz stare Kitajske za današnji čas
Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času. Nastalo je pred skoraj dvema …
Notas del episodio
Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času. Nastalo je pred skoraj dvema tisočletjema in pol. To je bilo obdobje, ko so kitajski kulturni prostor skozi dolga stoletja definirale nenehne vojne, intrige in spletke med številnimi tekmujočimi državami, obenem pa ta čas velja za zlato obdobje kitajske misli. Umetnost vojne je v marsičem paradoksalen tekst, ki zagovarja kontradiktorne strategije, če le vodijo k zmagi, tudi ter se obenem vztrajno vrača k pozivom k miru. V današnjem času, ko vse kaže, da spremljamo konec mednarodnopravnega sistema, ki je po drugi svetovni vojni zagotavljal sorazmerno stabilnost odnosov med državami po svetu, in se zdijo še včeraj trdna zavezništva vse bolj vprašljiva, vojne pa vse pogostejše, se ne zdi povsem odveč, če si nekoliko podrobneje pogledamo spoznanja mojstra Suna in druge lekcije iz obdobja vojskujočih držav ter preverimo, kako so današnji rivalstva videti skozi lekcije izpred dveh tisočletij in pol. Gostji v Glasovih svetov sta sinologinji prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik ter doc. dr. Maja Veselič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu marca letos v oddaji Intelekta. Foto: Glineni vojščaki iz grobnice prvega cesarja, ki je z združitvijo celotnega kitajskega kulturnega prostora zaključil obdobje vojskujočih se držav, vir: Wikipedia, By kevinmcgill from Den BoschSvet spletnih zdravstvenih vplivnežev
Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. »Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« …
Notas del episodio
Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu.»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 45.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.
Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih.
Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic). Kolega Iztok Konc je tematiko lani jeseni že predstavil poslušalcem našega Prvega programa v oddaji Intelekta; zdaj pa k poslušanju vabi tudi vas – poslušalke in poslušalci programa Ars.
Foto: Slika je simbolična/ Pixabay
V slivovki se skriva zgodba o Jugoslaviji
Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega …
Notas del episodio
Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov. Foto: WikipediaDr. Klemen Lah: Mladi morajo čutiti, da nam je mar
Z dr. Klemnom Lahom, dolgoletnim učiteljem in članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, o težavah sodobne šole, permisivni vzgoji in "sončkih", krizno visoki bralni nepismenosti, o učiteljski …
Notas del episodio
Z dr. Klemnom Lahom, dolgoletnim učiteljem in članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, o težavah sodobne šole, permisivni vzgoji in "sončkih", krizno visoki bralni nepismenosti, o učiteljski avtoriteti in avtonomiji ter soodnosni moči in ranljivosti mladih in odraslih.Kako smo Slovenci zdrsnili v državljansko vojno, še preden se je ta sploh začela
Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v …
Notas del episodio
Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojnoŠolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo.
Natanko v tem kontekstu veja omeniti, da je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla razprava Slovenski narod, v kateri njen avtor, dr. Sašo Jerše, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, elokventno zatrjuje, da so bile, metaforično rečeno, puške, s katerimi smo se Slovenke in Slovenci med letoma 41 in 45 streljali, pravzaprav nabite že precej prej. Jerše se v svoji knjigi namreč loteva analize slovenske ideološke krajine v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in ugotavlja, da so bile opredelitve bistva slovenstva, kakor so jih v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikovali klerikalci, liberalci, komunisti in krščanski socialisti, med seboj tako fundamentalno različne, da lahko rečemo, da je duh bratomornega spopada iz stekleničke v resnici ušel, že dolgo preden je enkrat po 6. aprilu 1941, se pravi po napadu sil osi na tedanjo Jugoslavijo, prvi Slovenec na svojega soseda, bližnjika oziroma brata pogledal čez puškino cev.
Zato se velja vprašati, kako so ti nepomirljivo različni diskurzi opredeljevali, kaj se pravi biti Slovenec; vprašati se velja, katere vrednote so ti nacionalni diskurzi postavljali v samo jedro slovenstva in kako si je bilo skozi njihovo prizmo navsezadnje moč predstavljali táko prihodnost našega naroda, ki bi bila zares svetla? – No, prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jeršeta.
Foto: detajl s stenske poslikave Zgodovina Slovencev, ki jo je v preddverju Velike dvorane Državnega zbora leta 1958 ustvaril Slavko Pengov (Marko Klinc / arhiv Državnega zbora RS)Madagaskar – otok samosvoje evolucije
Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje …
Notas del episodio
Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje razvilo po nekoliko drugačnih poteh kot drugod in ustvarilo bogastvo vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Velik del jih sploh ne nismo uspeli popisati. Obenem pa je vse to bogastvo danes tudi izredno ogroženo zaradi podnebnih sprememb in posegov v okolje.Madagaskarju se bomo posvetili v družbi dveh raziskovalcev, ki se že vrsto let vedno znova vračata na ta otok in tam odkrivata nove in nove vrste pajkov. To sta prof. dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Foto: Matjaž BedjaničVečino ljudi sovražni govor za zdaj še moti
Normalizacija sovražnega govora je nevarnaZa sodobno digitalizirano družbo je značilna velika polarizacija pogledov na svet in vse manj strinjanja o tem, kaj so dejstva in kaj so mnenja, kje se konča resnica in …
Notas del episodio
Normalizacija sovražnega govora je nevarnaZa sodobno digitalizirano družbo je značilna velika polarizacija pogledov na svet in vse manj strinjanja o tem, kaj so dejstva in kaj so mnenja, kje se konča resnica in začne laž, manipulacija, propaganda in sovraštvo. Kako razumeti inflacijo sovražnega govora in njegovo normalizacijo, če pa raziskave kažejo, da veliko večino ljudi pri nas sovražni govor zelo moti in ga ne podpirajo? Na to in številna druga vprašanja odgovarja monografija Sovražni govor v Sloveniji. Gre za prvo poglobljeno interdisciplinarno študijo sovražnega govora v slovenskem družbenem, pravnem in digitalnem okolju. V oddaji Glasovi svetov smo se pogovarjali z urednico monografije doktorico Veroniko Bajt z Mirovnega inštituta.
Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije
O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblastObstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo …
Notas del episodio
O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblastObstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti, jugoslovanske zunanje politike sodelovanja s tretjim svetom. O kontroverznem slovenskem politiku in teoretiku, ki je imel verjetno kot eden redkih političnih mislecev v zgodovini možnost, da svoje ideje prevaja v prakso, ki pa ga je na koncu globoko razočarala, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z zgodovinarjem, akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pri založbi Beletrina nedavno izdal obsežno monografijo z naslovom Kardelj: Socialistični utopist na oblasti.
Foto: Edvarda Kardelj, Wikipedija, javna last
Majhna družinska kmetija – otok sredi kapitalističnega morja
Sovjetski agrarni ekonomist Čajanov je v 20. letih prejšnjega stoletja prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko …
Notas del episodio
Sovjetski agrarni ekonomist Čajanov je v 20. letih prejšnjega stoletja prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko kapitalizmaZaradi globoko represivne narave režima, ki ga je v Sovjetski zvezi vzpostavil Stalin, si včasih težko predstavljamo, da so v prvem desetletju ali dveh po oktobrski revoluciji ruski in drugi sovjetski znanstveniki z najrazličnejših področij formulirali kopico prelomnih teorij, ki vse do danes na nek način ostajajo nepresežene. Tako, na primer, še vedno ne moremo razpravljati o romanu, ne da bi upoštevali, kaj je imel o tej zvrsti povedati literarni teoretik Mihail Bahtin, medtem ko so pionirske ideje fizika in raketnega konstruktorja Konstantina Ciolkovskega vdelane v temelje sodobnega raziskovanja vesolja.
No, v ta širši kontekst resnično prebojnih teoretikov iz zgodnjega sovjetskega obdobja lahko slej ko prej umestimo tudi Aleksandra Vasiljeviča Čajanova, agrarnega ekonomista, ki je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja objavil intrigantno razpravo Organizacija kmečkega gospodarstva, v kateri je med drugim prepričljivo dokazoval, da ekonomska računica, po kateri se ravnajo majhni kmetje, ko gospodarijo na svojih kmetijah, v resnici nikoli ni gladko združljiva s temeljno logiko kapitalizma. Zakaj je to daljnosežen uvid, ki bi ga vsekakor veljalo imelo pred očmi tudi danes, pa je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili agrarnega ekonomista in predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca, ter sociologa dr. Marka Kržana, ki je za založbo Studia humanitatis Čajanova ob koncu lanskega leta prevedel, slovenski izdaji Organizacije kmečkega gospodarstva pa tudi pripisal poglobljeno spremno besedo.
Foto: motiv s poštne znamke iz l. 1961, ki slavi sovjetsko sadjarstvo (Wikipedia, javna domena)Dr. Anton Trstenjak: Biti srečen pomeni živeti v miru
"Trstenjaka je zanimal človek," o njem pove njegov nekdanji sodelavec in sosed prof. Jože Ramovš. "Vsakega, ki je s svojimi stiskami in skrbmi, s svojo življenjsko zgodbo prišel k njemu po nasvet in pomoč, je …
Notas del episodio
"Trstenjaka je zanimal človek," o njem pove njegov nekdanji sodelavec in sosed prof. Jože Ramovš. "Vsakega, ki je s svojimi stiskami in skrbmi, s svojo življenjsko zgodbo prišel k njemu po nasvet in pomoč, je spoštoval."Filozof, antropolog, psiholog, teolog, raziskovalec človeka prof. dr. Anton Trstenjak (1906 – 1996) je s svojim razmišljanjem pogosto prehiteval čas. Bil je pionir pozitivne, klinične in pedagoške psihologije v slovenskem prostoru, avtor številnih knjig – med njimi znamenitega dela Človek in sreča (1974) – pa tudi raziskovalec zaznavanja barv, po katerem znanost pozna tako imenovani Trstenjakov zakon.
Ob 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti oddajo Glasovi svetov posvečamo življenju in delu dr. Antona Trstenjaka. Uvrščamo ga med največje slovenske mislece, intelektualce in humaniste. Oddaja skozi pripoved njegovega nekdanjega sodelavca prof. dr Jožeta Ramovša odstira podobo človeka, ki je znal združevati znanost, vero in globoko razumevanje človeka. Človeka korenin in človeka prihodnosti.
Foto: Dr. Anton Trstenjak/ arhiv Vestnika
Tehnološki sektor letno nameni 150 milijonov evrov za lobiranje v EU
Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju. Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred …
Notas del episodio
Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju.Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.
Domačnost alpske hrane – veččutno doživljanje turizma v Logarski dolini v prepletu materialnih, estetskih in moralnih praks
Da je trajnostnost način življenja, ne samo trend, nenehno opozarjajo tisti, ki jim je mar za prihodnost našega planeta. To besedo sicer pogosto slišimo tudi v besedišču turističnih ponudnikov, ki želijo tako …
Notas del episodio
Da je trajnostnost način življenja, ne samo trend, nenehno opozarjajo tisti, ki jim je mar za prihodnost našega planeta. To besedo sicer pogosto slišimo tudi v besedišču turističnih ponudnikov, ki želijo tako ali drugače povedati svojo zgodbo, delovanje in filozofijo. Slovenija sebe navzven rada prikazuje kot državo z zeleno agendo. Toda kako se tega lotevajo na nekem manjšem geografskem območju? V tokratni oddaji Glasovi svetov o tem, kakšno je lokalno razumevanje globalnih pojmov v Logarski dolini. Sogovornici: -doc. dr. Ana Svetel -doc. dr. Veronika Zavratnik, obe z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Foto: Uradna spletna stran Logarske dolineKako deluje fašizem ali Politika grešnih kozlov, kužnih subjektov in enostavnih rešitev
Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi …
Notas del episodio
Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi strankami, ki dajejo ton političnemu življenju na planetu danesV širokem loku od Argentine do Indije, od Rusije do Brazilije, od Združenih držav do Izraela – da o Evropi ne govorimo – političnemu življenju zdaj že lep čas dajejo osnovni ton nacionalistične, populistične, mačistične, neliberalne in avtoritarne stranke, za katere se zdi, da konec koncev strežejo predvsem interesom oligarhov, lokalnih in globalnih. Nasprotniki teh novih, desno orientiranih političnih sil se sicer ne obotavljajo njihovih voditeljev zmerjati s fašisti, a izraz fašizem je vendarle obtežen s takšno zgodovinsko prtljago, s travmatičnim spominom na dvajseta, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, na tajno policijo, koncentracijska taborišča, zasužnjeno delovno silo, vojno agresijo, genocid in holokavst, da ni čisto jasno, ali so tovrstne diskvalifikacije, tovrstna zmerjanja analitično pertinentna in politično učinkovita ali ne. Bolsonarovi, Modijevi, Trumpovi ali Putinovi podporniki pač lahko vedno opozorijo na že kakšno potezo, po kateri se njihovi voditelji očitno razlikujejo od zgodovinskih fašistov izpred 90 let, in tako otopijo ost očitkov svojih oponentov.
Ta retorična operacija se zdi precej spretna, precej učinkovita, a ob tem le ne gre pozabiti, da si njega dni celo Mussolinijeva in Hitlerjeva ideologija oziroma politična praksa nista bili podobni kot jajce jajcu. Zato si najbrž velja zastaviti tole vprašanje: ali mora neka politika izkazovati točno določen, zaokrožen, končen seznam simptomov, da jo smemo po pravici označiti kot fašistično, ali pa fašizem vendarle obstaja v, pogojno rečeno, različnih barvah, različnih okusih? In če drži to drugo: katere širše poteze so skupne vsem fašizmom – tako tistim iz klavrne zgodovine 20. stoletja kakor, potencialno, tistim, ki na svetovnem političnem odru delujejo danes?
Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Do odgovorov pa smo skušali priti ob listanju po knjigi Kako deluje fašizem, dobrih sedem let stari, globalno odmevni razpravi uglednega ameriškega političnega filozofa Jasona Stanleyja, ki je pred nedavnim pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšla tudi v slovenskem prevodu. Kako natanko ameriški filozof misli fašizem in kako s pomočjo njegove analize misliti našo zdajšnjost, smo preverjali v pogovoru z novinarjem in komentatorjem časopisne hiše Delo, dr. Janezom Markešem, ki je slovenski izdaji Stanleyjeve knjige pripisal spremno besedo.
Foto: zvezni uniformiranci na križišču 34. ulice in avenije Portland v Minneapolisu 7. januarja 2026, ko je med demonstracijami zoper brutalne prakse Zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE) v Minnesoti agent J. Ross ubil ameriško državljanko in opazovalko dogajanja Renée Good (Chad Davis / Wikipedia)Černobilska katastrofa, začetek konca Sovjetske zveze
40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve rokeŠestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred …
Notas del episodio
40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve rokeŠestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred poldrugo uro ponoči je eksplodiral reaktor černobilske nuklearne elektrarne na ozemlju današnje Ukrajine. Največja jedrska nesreča v zgodovini, od katere te dni mineva 40 let, je v ozračje sprostila 100 do 400-krat več radioaktivnega materiala od atomske bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, nepovratno je kontaminirala veliko območje v Ukrajini in Belorusiji, zaradi nje so morali preseliti okrog 300 tisoč ljudi, več kot pol milijona ljudi je nesrečo saniralo, številke umrlih zaradi posledic pa se še danes povečujejo. Če bi bili že ti grozljivi učinki dovolj, da bi se černobilska jedrska nesreča vpisala v zgodovino, pa je imel ta dogodek hkrati tudi velike politične in geopolitične posledice, saj je Sovjetski zvezi odvzel tako dobršno mero mednarodnega strahospoštovanja kot tudi notranje legitimnosti, zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov je zato večkrat celo izrazil mnenje, da je bila prav černobilska nesreča ključna za razpad te velike komunistične države, ki se je na katastrofo vsaj v prvi fazi izrazito slabo odzvala. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je černobilska eksplozija spremenila Sovjetsko zvezo, kako je preoblikovala hladno vojno in svetovni odnos do jedrske energije, pa tudi o tem, kako je bilo to nesrečo dejansko doživeti iz sovjetskih republik, ki so bile najbolj prizadete. Gost v studiu, dr. družboslovnih znanosti, ekonomist in nekdanji diplomat Denis Mancevič namreč ni le poznavalec zgodovine in sedanjosti tega območja, ampak je kot otrok v Belorusiji s svojo družino nesrečo tudi doživel.
Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Intelekta Kako je atomska bomba spremenila svet in oddaje Ars humana Sovjetski človek Svetlane Alkesijevič.
foto: Helikopter, ki prši tekočino za dekontaminacijo v bližini černobilskega reaktorja, 13. junij 1986, IAEA Imagebank / USFCRFC, Wikimedia Commons
Aquí están los 40 episodios más recientes de 100. Los anteriores están en el feed del podcast.
Podcasts similares
Más podcasts de Historia
¿Es tu podcast?
Confírmalo con una entrada en tu feed: aquí recibes un código, lo añades como podcast:txt en el canal de tu feed y nosotros lo comprobamos. Después tu podcast aparecerá como «verificado» en SoundNode.