Saltar al contenido

Kaj se zgodi z zgodbami iz antične mitologije, ko jih ugledamo s stališča junakinj?

13 de noviembre de 2026 · 48 min

Notas del episodio

Fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeji in številnih drugih žensk napisal rimski pesnik Ovidij, razpirajo največkrat neznano, spregledovano, žensko resnico o dogajanju v sicer dobro znanih mitih

Starogrška družba je bila, kot se lahko poučimo pri zgodovinarjih, izrazito androcentrična, patriarhalna. Politične pravice in ekonomske svoboščine so bile na strani moških, medtem ko so bile ženske večidel brez dostopa do izobrazbe, bile so pahnjene v molk, njihov življenjski prostor pogosto celo ni segal onkraj zidov očetovega oziroma soprogovega doma. V starem Rimu je sicer bilo nekoliko bolje, predvsem v najvišjih družbenih slojih so ženske vsekakor znale brati in pisati, imele so celo lastninske pravice, a tudi tu ni bilo dvoma, da se javno, družbeno-politično življenje vrti izključno okoli moških.

Zaradi vsega tega najbrž ni presenetljivo, če smo prisiljeni ugotoviti, da antične ženske o samih sebi niso pustile množice zgovornih pisnih dokumentov, vsaj ne takih, ki bi srečno preživeli plovbo po morju časa, ki nas loči od njih, spričo česar o tem, kako so ženske pred dvema tisočletjema in več živele, delale, sanjarile in čustvovale na severnih obalah Sredozemlja, vemo razmeroma malo zanesljivega. No, precej drugače pa je z nekimi drugimi grškimi in rimskimi ženskami – s tistimi, ki niso živele v resničnosti, temveč v domišljiji. Junakinje, ki jih srečamo v grških oziroma rimskih mitih, dramah in pesnitvah – od lepe Helene in zveste Penelope do maščevalne Medeje in v ljubezni izigrane Didone –, so namreč pogosto značajsko kompleksne in psihološko pretanjeno portretirane, pogosto tudi znajo in zmorejo bika svojega življenja trdno zgrabiti za roge. Na nek način bi zato lahko rekli, da je prepad, ki loči nas danes od grško-rimskih mitoloških oziroma literarnih junakinj, najbrž manjši od tistega, ki nas loči od realno obstoječih žensk iz obdobja grško-rimske antike.

Prav to nepričakovano bližino – ali pa, drugače rečeno, še premostljivo oddaljenost – smo si ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se pogovarjali o Pismih junakinj. Ne, to žal niso ohranjena resnična pisma, ki bi jih resnične ženske njega dni napisale in odposlale, temveč so druga najboljša stvar, na katero v tem kontekstu smemo upati; to so pač fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeje in Didone in številnih drugih žensk iz mitologije napisal starorimski pesniški velemojster, Publij Ovidij Nason. Kako je Ovidij sploh prišel na misel, da bi dal spregovoriti ženskam, kako je popisal notranje čustvene svetove svojih junakinj, kako je, ne nazadnje, izrekal njihove želje in strahove in hrepenenja in obup? – Vse to smo preverjali v pogovoru s klasično filologinjo Polonco Zupančič, ki je Pisma junakinj pred nedavnim prevedla in jih pripravila za objavo pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos.


Foto: John William Waterhouse – Penelopa in snubci, 1912 (Wikipedia, javna domena)

Todos los episodios de Kulturni fokus

Ajustes

Visualización

Idioma

Determina qué emisoras ves primero en la página de inicio.

Historial

Las emisoras y episodios escuchados recientemente y tus últimas búsquedas solo se guardan en este navegador.

Avisos

Un breve aviso cuando un pódcast que sigues tiene un episodio nuevo. Puedes desactivar pódcast concretos con la campana de su página.

Cuenta

Guarda tus favoritos: en la app y en la web.

Atajos de teclado

/
Abrir búsqueda
Espacio
Reproducir o pausar
← →
En el reproductor: 15 s atrás, 30 s adelante (episodios) · en una fila: siguiente tarjeta
↑ ↓
En una fila: destino dentro de la tarjeta
Inicio / Fin
En una fila: primera o última tarjeta
Esc
Cerrar ventana o menú
?
Este resumen
Reproduciendo ahora

Ir a la emisora

A continuación

    Añade episodios con «A continuación»: sonarán después del episodio actual.