
Kaj se zgodi z zgodbami iz antične mitologije, ko jih ugledamo s stališča junakinj?
Shownotes
Starogrška družba je bila, kot se lahko poučimo pri zgodovinarjih, izrazito androcentrična, patriarhalna. Politične pravice in ekonomske svoboščine so bile na strani moških, medtem ko so bile ženske večidel brez dostopa do izobrazbe, bile so pahnjene v molk, njihov življenjski prostor pogosto celo ni segal onkraj zidov očetovega oziroma soprogovega doma. V starem Rimu je sicer bilo nekoliko bolje, predvsem v najvišjih družbenih slojih so ženske vsekakor znale brati in pisati, imele so celo lastninske pravice, a tudi tu ni bilo dvoma, da se javno, družbeno-politično življenje vrti izključno okoli moških.
Zaradi vsega tega najbrž ni presenetljivo, če smo prisiljeni ugotoviti, da antične ženske o samih sebi niso pustile množice zgovornih pisnih dokumentov, vsaj ne takih, ki bi srečno preživeli plovbo po morju časa, ki nas loči od njih, spričo česar o tem, kako so ženske pred dvema tisočletjema in več živele, delale, sanjarile in čustvovale na severnih obalah Sredozemlja, vemo razmeroma malo zanesljivega. No, precej drugače pa je z nekimi drugimi grškimi in rimskimi ženskami – s tistimi, ki niso živele v resničnosti, temveč v domišljiji. Junakinje, ki jih srečamo v grških oziroma rimskih mitih, dramah in pesnitvah – od lepe Helene in zveste Penelope do maščevalne Medeje in v ljubezni izigrane Didone –, so namreč pogosto značajsko kompleksne in psihološko pretanjeno portretirane, pogosto tudi znajo in zmorejo bika svojega življenja trdno zgrabiti za roge. Na nek način bi zato lahko rekli, da je prepad, ki loči nas danes od grško-rimskih mitoloških oziroma literarnih junakinj, najbrž manjši od tistega, ki nas loči od realno obstoječih žensk iz obdobja grško-rimske antike.
Prav to nepričakovano bližino – ali pa, drugače rečeno, še premostljivo oddaljenost – smo si ogledali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se pogovarjali o Pismih junakinj. Ne, to žal niso ohranjena resnična pisma, ki bi jih resnične ženske njega dni napisale in odposlale, temveč so druga najboljša stvar, na katero v tem kontekstu smemo upati; to so pač fiktivna pisma, ki jih je v imenu Helene in Penelope in Medeje in Didone in številnih drugih žensk iz mitologije napisal starorimski pesniški velemojster, Publij Ovidij Nason. Kako je Ovidij sploh prišel na misel, da bi dal spregovoriti ženskam, kako je popisal notranje čustvene svetove svojih junakinj, kako je, ne nazadnje, izrekal njihove želje in strahove in hrepenenja in obup? – Vse to smo preverjali v pogovoru s klasično filologinjo Polonco Zupančič, ki je Pisma junakinj pred nedavnim prevedla in jih pripravila za objavo pri založbi Kulturno-umetniškega društva Logos.
Foto: John William Waterhouse – Penelopa in snubci, 1912 (Wikipedia, javna domena)