Strašno hudi

1. Matjaž Šerkezi, alpinist, ki ga smrt ni naredila močnejšega, ampak drugačnega

   03.11.202631 Min.Staffel 8 · Folge 103Als Nächstes

   #103Alpinist, dolgoletni gorski reševalec, inštruktor in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije je smrt srečal večkrat, kot si večina med nami sploh želi predstavljati. A ni le tisti, ki rešuje; tudi sam …

   Shownotes

     #103Alpinist, dolgoletni gorski reševalec, inštruktor in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije je smrt srečal večkrat, kot si večina med nami sploh želi predstavljati. A ni le tisti, ki rešuje; tudi sam se je večkrat znašel v okoliščinah, ko je šlo za sekunde. Matjaž Šerkezi Strašno hudi Download  

   Matjaž Šerkezi. Foto: Matej Povše

    

   Gorski reševalec je že od svojega 16. leta. Že na prvi intervenciji je moral v hrib po alpinista, ki se je smrtno ponesrečil. Zadnje leto reševanje postavlja na stranski tir; videl je preveč nesreč in smrti, poleg tega pa hčerko trenira v gorskem kolesarstvu. »Gorsko reševanje ni hec. Če nisi stoodstotno v tem, postane nevarno zate in posledično za celotno ekipo,« pravi.

   Smrt v njegovem otroštvu nikoli ni bila prav daleč. Odraščal je na Koroškem, v skromnih razmerah. Spominja se, da so na podeželju takrat pokojnike še imeli doma na parah, od njih pa so se poslavljali tudi več dni. »Za nas otroke to ni bila tragedija, ampak tudi družaben dogodek. Videli smo se z bratranci in sestričnami, odrasli pa so se po svoje poslavljali.« Babica mu je pripovedovala, da so pokojnika pozimi včasih kar zagrebli v sneg in ga z vozom pripeljali na pokopališče šele takrat, ko so se razmere izboljšale.

   Na smrt pa je začel gledati drugače ob alpinističnih odpravah na vzhodu. Opazil je, da tam žalujoči nosijo belo. »Smrti ne jemljejo kot dokončno slovo, ampak samo kot fizični odhod.« Spomnil se je še enega pogrebnega običaja. Leta 2006 je v nepalski dolini Langtang vodil gorniški tečaj. Pokojni kolega Franc Oderlap in zdravnik Rok Maček sta se navdušena vrnila s hriba, kjer sta se grela na velikih ravnih ploščah med krokarji. Šele od Matjaža sta izvedela, da sta počivala na tibetanskem pokopališču, kjer krokarjem prepustijo razsekana trupla pokojnikov.

   Šerkezi poudarja, da na terenu za čustva ni prostora. »Takrat delaš tisto, kar si se naučil. Te stvari pridejo za tabo in najslabše je, da se o njih ne pogovarjaš.« V letu, ko je sodeloval v reševalnih akcijah, v katerih je bilo šest hudih smrtnih nesreč, je vse prinašal domov nepredelano. »Nezavedno se spremeniš kot človek. Trd rataš.« Pomagal mu je pogovor s kolegi reševalci, pa tudi črn humor, ki te »postavi na realna tla«.

   Tudi sam se je večkrat znašel na robu: večkrat ga je zajel plaz, na 6000 metrih pa je padel v ledeniško razpoko. »Spomnim se, da je let trajal zelo dolgo in da sem si rekel: Ej, Šerki, to je to.« Potem se je vse stemnilo. Ko se je zbudil, sta s soplezalcem splezala iz razpoke in nato še dva dni brez vode plezala in sestopala. In zdi se mu, da je bilo to veliko težje prenesti kot sam padec.

   »Srečevanja s smrtjo te ne naredijo močnejšega, naredijo te drugačnega,« pravi. In bolj kot dolžina življenja mu je pomembna njegova kakovost, pa tudi to miselnost, da ni treba vedno skočiti na prvo žogo. »Nič ni tako nujno, da mora biti takoj zdaj.«

   Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
   
   Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.

     

2. Jani Kramar se je bal smrti, zato jo je šel spoznat

   30.09.202634 Min.Staffel 8 · Folge 102Als Nächstes

   #102Predsednik območnega odbora društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino že trinajst let sedi ob posteljah umirajočih in njihovim svojcem pomaga spregovoriti o tistem, o čemer najraje molčimo ali …

   Shownotes

     #102Predsednik območnega odbora društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino že trinajst let sedi ob posteljah umirajočih in njihovim svojcem pomaga spregovoriti o tistem, o čemer najraje molčimo ali premlevamo v sebi. Jani Kramar Strašno hudi Download  

   Jani Kramar. Foto: Matej Povše

    

   Trinajst let sedi ob posteljah ljudi, ki so v jeseni življenja, in po lastnih besedah jih je na zadnjo pot pospremil vsaj sto. Jani Kramar je predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Bdi nad postavitvijo druge Hospicove hiše v Sloveniji in vodi program za detabuizacijo smrti. Pred tem je 35 let delal v turizmu. Smrti se je nekoč silno bal in prav zato je postal prostovoljec, saj jo je hotel bolje razumeti. Čeprav je odraščal v zdravniški družini, kjer smrt ni bila tabu, je šele pozneje spoznal, da mu je nekaj manjkalo: »Smrt ni samo medicinski pojav. Človek je vsaj še duhovno, socialno in duševno bitje.«

   Spodbuja pogovore o smrti, saj so »zadrege ob koncu življenja manjše, če se o določenih stvareh spregovori takrat, ko je še čas«. Na obiskih ga svojci pogosto prosijo, naj bolniku ne omenijo diagnoze ali smrti, bolnik pa ga ob odhodu prosi, naj o tem, da se zaveda svojega konca, ne pove svojcem. Vsi torej vse vedo, vsak pa želi zaščititi drugega. Med kuhinjo in spalnico tako zraste zid, dragoceni tedni, ki bi jih lahko minili pogovorom, pa minevajo. Priročnika za takšne trenutke, ko se srečuje z neozdravljivo bolnimi in njihovimi svojci, seveda ni, zato v družine prihaja kot »eno veliko uho, pa majhna usta«.

   Hitre smrti si sam ne želi več. Ob bolnikih je namreč spoznal, da čas pred slovesom omogoči, da nekomu rečeš »Oprosti« ali »Adijo«, svojcem pa da neprecenljivo izkušnjo. Ob tem se rad spomni na misli zdravnika in pravnika Janeza Milčinskega, ki je nekoč dejal, da neozdravljivo bolan človek potrebuje samo tri stvari: da ga ne boli, da ni sam in da nima občutka, da je komurkoli odveč.

   In nenazadnje, Jani Kramar pravi, da tudi v času, ko se smrt bliža, prostor za smeh ostaja. Ob 85. rojstnem dnevu gospe Majde, deset dni pred njeno smrtjo, so ob postelji odprli buteljko vina. Ko jo je vprašal, ali bo popila še kozarček, je odvrnila: »Jani, če še enega spijem, bom kar obležala.«

   Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
   
   Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.

     

3. Jožica Gričar, raziskovalka, ki drevesa opazuje z očmi forenzičarke

   22.07.202633 Min.Staffel 8 · Folge 101Als Nächstes

   #101V poletnem buhtenju narave ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Naravo razume kot prostor neposrednega kroženja med nastajanjem in …

   Shownotes

     #101V poletnem buhtenju narave ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Naravo razume kot prostor neposrednega kroženja med nastajanjem in umiranjem. Jožica Gričar Strašno hudi Download  

   Jožica Gričar. Foto: Matej Povše

    

   Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije na gozd ne gleda kot običajna sprehajalka, temveč ga opazuje skorajda z očmi forenzičarke. V poletnem vonju smole in buhtenju zelenja ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Jesen, ki nas številne pogosto očara s paleto svojih barv, pa zanjo nima zlatega pridiha, saj v njenih barvah vidi rezultat poletnega stresa in procese razpadanja, torej, barve jeseni so odtenki umiranja.

   Takšen pogled na naravo in življenje ima zagotovo podstat v njenem otroštvu, ki ga je preživljala na podeželju, kjer se je življenje tesno prepletalo s smrtjo. Ali bolje: minljivost je bila del normalnega cikla narave, ljudje pa je niso skrivali. To je bila tudi njena popotnica pri oblikovanju njenega profesionalnega udejstvovanja, ko pod mikroskopom preučuje strukture lesa in odzive dreves na okolje.

   Raziskovalka izpostavlja fascinanten biološki podatek, da so drevesa v resnici večinoma mrtva. Od 90 do 95 odstotkov njihovega tkiva predstavljajo mrtve celice, ki drevesu dajejo oporo in delujejo kot cevke za prenos vode. Brez teh mrtvih elementov drevesa ne bi mogla doseči takšnih višin in kljubovati vetru. In v ta namen določene celice izvedejo nekakšen nadzorovan samomor, da lahko drevo kot celota stoji in raste še stoletja.

   Sicer pa postavljajo podnebne spremembe drevesa pred hude preizkušnje. Ker se rastline, za razliko od nas, ne morejo premakniti v senco, so neposredno izpostavljene vročinskim valovom in suši. Jožica Gričar s svojo ekipo preučuje predvsem skorjo dreves, ki predstavlja prvo obrambno linijo drevesa. Opazuje, kako ekstremni dogodki, kot so požari, uničujejo gozdove, ki se ne morejo več dovolj hitro prilagajati novim razmeram.

   Kljub krutosti narave gozd ponuja zgodbe o globoki povezanosti. Drevesa se preko korenin povezujejo s sosedi in si z njimi delijo hrano. To omogoča preživetje celo štorom, ki so jih posekali pred desetletji, saj jim sosednja drevesa še vedno pošiljajo hranila. Tako za Jožico Gričar narava ni idealiziran prostor, ampak prostor neprestanega kroženja med nastajanjem in umiranjem. 

   Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
   
   Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.

     

4. Cianokast: Ni vsaka voda kopalna voda

   25.06.202644 Min.Staffel 8 · Folge 100Als Nächstes

   #100V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. Ni vsaka …

   Shownotes

     #100V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. Ni vsaka voda kopalna voda Strašno hudi Download  

   Psička Verona je letošnjo pomlad Zeleno jezero obiskala prvič po zastrupitvi pred poldrugim letom. Foto: Matej Povše

    

   V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopalna območja, toda večina priljubljenih gramoznic, jezer in rečnih tolmunov mednje ne sodi. To pomeni, da tam ni rednega monitoringa, ni opozorilnih tabel in ni informacij o morebitnih tveganjih zaradi cianobakterij.

   V epizodi se posvetimo izhodiščem projekta Skrivnosti slovenskih motnih voda: kako pri nas spremljamo cianobakterije, kdo je odgovoren za obveščanje javnosti in zakaj se pristojnosti pogosto razpršene med občine, upravljavce zemljišč in državo. Pogledamo, kako se znanstveni podatki prelivajo (ali pa se ne) v odločitve na terenu, ter zakaj je prav pri neuradnih kopališčih največja vrzel med tem, kar bi ljudje morali vedeti, in tem, kar dejansko izvejo.

   V pogovoru novinarji pripovedujejo tudi o izkušnji sodelovanja z NIB in pri tem razmišljajo, zakaj so lahko znanstveniki več kot dobrodošli v novinarskih preiskavah. Pa pojasnjujejo, zakaj so prav raziskovalci postali edini neformalni obveščevalci javnosti v državi, in se pri tem sprašujejo, zakaj je pomembno vzpostaviti bolj odziven, jasen in dostopen sistem obveščanja, ki bi zaščitil tako ljudi kot njihove domače živali ne glede na to, ali se kopajo na uradnem kopalnem območju ali tam, kjer ga nihče ne nadzoruje.

   S to epizodo zaključujemo tridelno serijo Cianokast, ki je del projekta Skrivnost slovenskih motnih voda. Vse vsebine, vključno z besedili, brošuro, podkasti … najdete na projektni strani www.strasnohudi.si/cianobakterije.

   Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bomo tudi skočili do stropa. Obljubimo.

     

5. Cianokast: Velik svet miniorganizmov

   24.06.202631 Min.Staffel 8 · Folge 99Als Nächstes

   #99Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za …

   Shownotes

     #99Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer raziskovalke razkrivajo fascinanten svet cianobakterij in hkrati opozarjajo, da nas lahko na pogled kristalno čista tudi prevara. Velik svet miniorganizmov Strašno hudi Download  

   Kakšen svet se pokaže pod mikroskopom. Foto: Matej Povše

    

   Cianobakterije so z nami dobesedno celo večnost, tri in pol milijarde let. Ustvarile so kisik, omogočile razvoj življenja in še danes živijo v skoraj vsakem kotičku planeta, od termalnih vrelcev do snega, kopalniških fug in jezer. So drobne, a izjemno prilagodljive. Kot prokarioti nimajo strogo popredalčkanih celic kot alge ali rastline, kar jim omogoča, da se na spremembe v okolju odzovejo hitreje kot skoraj katerikoli drug organizem. V določenih razmerah začnejo proizvajati cianotoksine in lahko postanejo nevarne za ljudi in živali.

   V tej epizodi se z raziskovalkami z NIB in izvajalkami aktivnosti na spletnem mestu ciano.si,  dr. Tino Eleršek, Niko Tivadar in Marušo Kerenčič, pogovarjamo o tem, zakaj so cianobakterije tako uspešne in kako hitro lahko spremenijo videz in kakovost vode. Veliko povedo o tem, kako jih sploh spremljajo pod mikroskopom, kakšna je razlika med planktonskim cvetenjem, ki ga vidimo s prostim očesom že na daleč, in bentoškimi oblogami, ki se skrivajo na dnu ali obrežju na kamnih in jih težje opazimo. Pojasnijo tudi, zakaj jih je tako zahtevno nadzirati, zakaj se lahko v vodi pojavijo tako rekoč čez noč in kako pomembno je, da rezultate različnih metod preverjajo med seboj.

   Dotaknemo se tudi strupov: zakaj jih cianobakterije sploh proizvajajo, kdaj se sprostijo v vodo in zakaj je dobro poznati tveganja pri kopanju, igranju ali hlajenju v vodi. Raziskovalke v pogovoru poudarjajo, da je previdnost smiselna, panika pa ne, in da je zato izobraževanje uporabnikov voda eden pomembnejših korakov k varnejšemu sobivanju z naravo.

   To je drugi del tridelne podkast serije Cianokast. V zadnji epizodi bomo predstavili izsledke našega projekt Skrivnost slovenskih motnih voda in v pogovoru preverili, zakaj uporabniki mnogih priljubljenih kopališč nimajo jasnih informacij o kakovost vode in cianobakterijah.

   Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bomo tudi skočili do stropa. Obljubimo.

     

6. Cianokast: Najdaljša noč psičke Verone

   23.06.202626 Min.Staffel 8 · Folge 98Als Nächstes

   #98Lep poletni dan na priljubljenem Zelenem jezeru se je za psičko Verono čez noč spremenila v boj za preživetje. Prva epizoda tridelne podkast serije kaže, kako lahko nevidni strupi v vodi in sistemska …

   Shownotes

     #98Lep poletni dan na priljubljenem Zelenem jezeru se je za psičko Verono čez noč spremenila v boj za preživetje. Prva epizoda tridelne podkast serije kaže, kako lahko nevidni strupi v vodi in sistemska neurejenost ogrozijo zdravje kopalcev in njihovih ljubljenčkov. Najdaljša noč psičke Verone Strašno hudi Download  

   Psička Verona na obrežju Zelenega jezera. Foto: Matej Povše

    

   Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki je posumila na zastrupitev s cianotoksini in psičko med drugim zaščitila z umetno komo.

   Verona je preživela. Konec dober vse dobro? Njena izkušnja kažena sistemske pomanjkljivosti pri nadzoru kakovosti vode in obveščanju prebivalcev. Slovenija svojo identiteto gradi na podobi dežele čistih voda, vendar uradni nadzor seže le do 49 uradnih kopalnih območij. Vse ostale priljubljene točke, kjer se hladijo tisoči, za sistem tako rekoč ne obstajajo. Tam ni uradnega monitoringa, ni opozorilnih ter izobraževalnih tabel o morebitnih cianotoksinih. Občina oziroma upravljavec odgovornost preloži na ljudi - ob obali ga bo počakala tabla o uporabi vode na »lastno odgovornost«. Takšno je zagledala tudi Zarja, ko se je tistega dne z Verono spuščala do jezera, a je pred tem tudi prebrala obvestilo na družbenem omrežju, da je kakovost vode ustrezna. Slabi dve leti pozneje, ko smo jezero obiskali v okviru znanstveno-novinarske preiskave, smo na istem mestu vzeli vzorec vode. Raziskovalci NIB so spet potrdili potencialno toksične bentoške cianobakterije. Tveganje torej ni minilo. A kakovosti tovrstnih vod izven območij kopalnih vod nihče sistematično ne spremlja. 

   V prvi epizodi podkasta se z ekipo Strašno hudi podajamo na obrežje Zelenega jezera, da bi razumeli, kakšne so lahko posledice tega, da v Sloveniji nimamo protokola spremljanja in obveščanja za vodna območja, ki niso uradna. Z veterinarko Marušo Ahaj smo se pogovarjali, kaj se zgodi v telesu živali ob zaužitju nevarnih nevrotoksinov, z lastnico Zarjo pa razmišljamo o pravici državljanov do obveščenosti. 

   To je prvi del tridelne podkast serije, ki smo jo pripravili v projektu Skrivnost slovenskih motnih voda. V naslednjih dveh epizodah se bomo potopili v svet znanosti pod mikroskopom in se pogovarjali o izsledkih našega projekta.  

   Projekt Skrivnosti slovenskih motnih voda nastaja s podporo Journalism Science Alliance.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bomo tudi skočili do stropa. Obljubimo.

     

7. Matija Tomc, fotograf, ki s posmrtnimi portreti ruši tabu smrti

   19.06.202628 Min.Staffel 8 · Folge 97Als Nächstes

   #97Idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo s sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj …

   Shownotes

     #97Idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo s sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Matija Tomc Strašno hudi Download  

   Matija Tomc. Foto: Matej Povše

    

   Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. 

   Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.«

   Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. 

   Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.«

   V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo.

   Podkasti "Strašno huda navodila za življenje" nastajajo s podporo ministrstva za kulturo.
   
   Prisluhnete jim lahko tudi v vseh aplikacijah za poslušanje podkastov. Tam lahko podprete tudi njihovo ustvarjanje. Atmosfero letošnji sezoni daje glasba zasedbe Silence.

   Podpri Strašno hude

   Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite tu .

   👇 Donation Block Set up a payment processor to start receiving donations. Podpri

   Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva.

     

8. Navodila za konec: Krog življenja in smrti

   15.06.202638 Min.Staffel 8 · Folge 96Als Nächstes

   Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi …

   Shownotes

   Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?

   V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.

   Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

   Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let.

   Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne?

   V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.

   Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.

9. Simona Kuntarič Zupanc, antropologinja, ki preučuje, kje se živi srečujejo z mrtvimi

   22.05.202628 Min.Staffel 8 · Folge 95Als Nächstes

   S smrtjo se je nekoliko nepričakovano srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse …

   Shownotes

   S smrtjo se je nekoliko nepričakovano srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse sprejela brezdomnega sorodnika. Bil je neozdravljivo bolan. In tako je pod isto streho, kjer je delala, spremljala proces umiranja. Opazovala je, kako so umirajočega sredi hiše umivali, ga hranili in molili ob njem, medtem ko so se v istem prostoru igrali otroci. Smrt je bila skozi družinske in družbene rituale več kot očitno vtkana v življenje in nikakor ločena od njega.

   In v Sloveniji? Na prvi se pogled zdi, da je drugače: smrt zapiramo v institucije in umikamo v zasebnost, a Simona ugotavlja, da to ne drži v celoti. Pri svojem terenskem delu na podeželju severovzhodne Slovenije namreč preučuje, kje ljudje prihajajo v stik z mrtvimi. Ugotavlja, da najpogosteje v štirih prostorih: na pokopališču, doma, v sanjah in – presenetljivo – ob tamkajšnji državni meji, ki poteka v gozdu, in žive opominja na nasilne dogodke, ki so se tam odvili v preteklosti in s katerimi še vedno niso pomirjeni. 

   Sogovorniki so ji v pogovorih pojasnjevali, da pokojne predvsem začutijo: ko jim zadiši domač vonj tobaka, ko zaslišijo znan zvok ali pa imajo zgolj neopisljiv občutek njihove prisotnosti. V podkastu nam je pripovedovala o fantu, ki je del očetovega pepela raztrosil na domačem vrtu. Ko se znajde pred pomembno odločitvijo, gre tja, prižge cigareto zase in eno za očeta ter s pijačo v roki skupaj v pogovoru z očetom išče odgovore. Takšni drobni, osebni rituali nam omogočajo, da ohranjamo odnos z umrlim in da tudi lažje sprejemamo smrt – pri tem pa se tudi predstava, da je smrt absolutna, nekoliko omehča.

10. Navodila za konec: Procesi umiranja

    07.05.202646 Min.Staffel 8 · Folge 94Als Nächstes

    Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je …

    Shownotes

    Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu.

    V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način. Kako preživeti zadnje tedne? Kaj se takrat dogaja v našem telesu? Kako lahko bližnji podprejo umirajočega?

11. Glasovi tišine: Mateja Lopuh, zdravnica, ki spremlja človeka do zadnjega koraka

    24.04.202636 Min.Staffel 8 · Folge 93Als Nächstes

    Glasovi tišine z Matejo Lopuh, zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen …

    Shownotes

    Glasovi tišine z Matejo Lopuh,  zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.
    Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.

    Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.

12. Strašno hudi so nazaj – tokrat s podkasti o smrti

    24.04.20266 Min.Staffel 8Als Nächstes

    Maji in Klari se pridružuje komunikatorka znanosti Zarja Muršič. Skupaj bodo v serijah, Navodila za konec in Glasovi tišine, raziskovale temo, pred katero najraje zamižimo: smrt.

13. Od nevidnih pomočnic do kritičnih intelektualk

    30.12.20251 Std. 59 Min.Staffel 7 · Folge 92Als Nächstes

    Ena soba, ena miza in šest znanstvenic. Izmenjava družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih vpogledov. Za sam epilog serije o ženskih perspektivah v znanosti v Sloveniji spoznate akademsko in intelektualno …

    Shownotes

    Ena soba, ena miza in šest znanstvenic. Izmenjava družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih vpogledov. Za sam epilog serije o ženskih perspektivah v znanosti v Sloveniji spoznate akademsko in intelektualno »smetano« v živo. No, na zahtevo in na daljavo. 

    Na posnetku okrogle mize z naslovom »Mesto žensk(e) je v znanosti: od nevidnih v preteklosti do ustvarjalk prihodnosti« lahko spremljate pogovor o zgodovinski dediščini znanstvenic, ki so kljub nevidnosti pomembno prispevale k razvoju slovenske znanosti, pa vplivu njihove zapuščine na sodobne raziskovalke in intelektualke. Kako preteklost v dobrem in slabem še danes vpliva na znanstvene discipline in kateri družbeni vzorci se danes odsevajo v znanosti in razumevanju družbe? 

    Upamo, da vam je serija z veliko bero perspektiv sodobnih znanstvenic pomagala pri razumevanju družbe, sveta in znanosti. Če popotovanja še ne želite končati, vas vabimo k nadaljnjemu raziskovanju – pripravile smo seznam objav raziskovalk, ki so sodelovale v podkastih. Vsi podkasti, poglobljeni intervjuji in dodatni bralni napotki so dostopni na www.strasnohudi.si.

    Vodita: Tjaša Kosar in Zarja Muršič

    Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc

    Produkcija in postprodukcija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar

    Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

14. Ko tehnologija krepi stare hierarhije in predsodke

    30.12.202534 Min.Staffel 7 · Folge 97Als Nächstes

    Predzadnja epizoda se zazre v prihodnost znanosti. Kaj ji preti? Razmišljamo o »paktih molka« – o zgodovinskih, imperialnih, kolonialnih, genocidnih, ki danes povezujejo države EU, pa tudi o zgodovini znanosti …

    Shownotes

    Predzadnja epizoda se zazre v prihodnost znanosti.  Kaj ji preti? Razmišljamo o »paktih molka« – o zgodovinskih, imperialnih, kolonialnih, genocidnih, ki danes povezujejo države EU, pa tudi o zgodovini znanosti – ki imajo visoko ceno. Sodobni znanosti, ki je še vedno večinsko nekritična, moškosrediščna in evropocentrična, grozijo nove nevarnosti: psevdoznanost, »Google« strokovnjaki, kultura Silicijeve doline, tehnološki determinizem. Zakaj so humanistični, kritični pogledi znanstvenic na tehnologijo nujni, nam iz Kalifornije pomaga razumeti dr. Nina Beguš, raziskovalka na univerzi v Berkeleyju.

    Ker je v domišljijskem svetu žensk vse mogoče, tudi planet brez hierarhij, se z magistro antropologije spolov Teo Hvala sprehodimo po njihovih delih v znanstvenofantastičnih vzporednih svetovih. Tam se srečamo s pošastjo. S pošastjo, ki sledi denarju, družbeni in epistemološki pravičnosti ter pravičnosti v znanosti. 

    Avtorice zgodovinskega kopanja: Maja Čakarić, Tjaša Kosar in Zarja Muršič

    Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Katja Mihurko, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, prof. dr. Andreja Gomboc, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, dr. Jana Javornik, mag. Tea Hvala, dr. Nina Beguš

    Postprodukcija: Klara Škrinjar

    Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

15. Po brbotanju 90. let se vračajo stari vzorci

    30.12.202542 Min.Staffel 7 · Folge 96Als Nächstes

    V tej epizodi vstopimo v novo ero. Brbotanje novega sistema in novih začetkov 90. let. Ženske študije postanejo del univerzitetnega in raziskovalnega prostora. Prof. dr. Eva Bahovec in prof. dr. Milica Antić …

    Shownotes

    V tej epizodi  vstopimo v novo ero. Brbotanje novega sistema in novih začetkov 90. let. Ženske študije postanejo del univerzitetnega in raziskovalnega prostora. Prof. dr. Eva Bahovec in prof. dr. Milica Antić Gaber orišeta začetke teh programov. A napredek se kmalu izkaže za nepopolnega. Spoznamo učinek steklenega stropa, spolne kvote v politiki, feminizacijo poklicev, simbolno nasilje in retradicionalizacijo. Iz arhiva dokazov potegnemo nedavni primer osrednjega filozofskega dogodka v Sloveniji ob dnevu filozofije.

    Pogled v sedanjost razkrije, da se breme skrbstvenega dela spet vali na hrbte žensk. Dr. Jana Javornik pojasni, na kakšen način se vloga matere krepi in zrcali na znanstvenice. Doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc in doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik pokažeta, kako lahko vidik spola upoštevamo v naravoslovju in tehnologiji. V zadnjem delu pa z mag. Ano Reberc, sodobno silo kritične psihologije, preverimo, ali res ni nobene znanstvenice v Sloveniji s področja dobrobiti, ki bi imela o tem kaj povedati. Razširi nam tudi pogled, da je feminizmov več.

    Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič

    Sogovornice: prof. dr. Milica Antić Gaber, prof. dr. Eva Bahovec, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, doc. dr. Kristina Žagar Soderžnik, mag. Ana Reberc

    Postprodukcija: Klara Škrinjar

16. Država odpira vrata laboratorijev, raziskovalke vzletijo

    30.12.202530 Min.Staffel 7 · Folge 95Als Nächstes

    Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski …

    Shownotes

    Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?

    S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall. 

    V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.

    Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič

    Sogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora Matejak

    Postprodukcija: Klara Škrinjar 

    Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

17. Ko ženske niso mogle skozi vrata univerz, so plezale skozi okno

    30.12.202535 Min.Staffel 7 · Folge 94Als Nächstes

    V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim …

    Shownotes

    V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja  oblikuje tudi družbeni razred. 

    Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Katje Mihurko, ki preučuje reprezentacije ženskosti in moškosti v književnosti, zlasti  slovenski. 

    V zaključku epizode nadaljujemo s postavljanjem znanstvenih temeljev. Sociologinja prof. dr. Jana Javornik, raziskovalka in profesorica na Univerzi v Leedsu, nam razširi razumevanje o spolno občutljivi znanosti in pojasni, da objektivnost ni privzeto moška. 

    Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič

    Sogovornice: prof. dr. Katja Mihurko, prof. dr. Jana Javornik, prof. dr. Andreja Gomboc

    Postprodukcija: Klara Škrinjar 

    Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

18. Od sumerskih pivovark do alkimistik in človeških računark v senci

    30.12.202536 Min.Staffel 7 · Folge 93Als Nächstes

    Serijo Znanost brez kravate začenjamo pri samih koreninah. Zakopljemo se globoko v zgodovino, in sicer v začetke ustvarjanja vednosti in prispevkov žensk. Potovanje začnemo v samih povojih znanja, v sumerski …

    Shownotes

    Serijo Znanost brez kravate začenjamo pri samih koreninah. Zakopljemo se globoko v zgodovino, in sicer v začetke ustvarjanja vednosti in prispevkov žensk. Potovanje začnemo v samih povojih znanja, v sumerski civilizaciji, ki je položila prve plasti, iz katerih se je pozneje razvila tudi zahodna tradicija. Obiščemo Stari Egipt in Grčijo. Razmišljamo o duhu tistega časa in o tem, kako se je ideja o potiskanju žensk ob rob javnega valila do Aristotla, somišljenikov in naprej v srednji vek, kjer se seznanimo z  mistikinjami in alkimistkami ter s prvimi koraki botaničark in astronomk.

    V drugem delu epizode s pomočjo sodobnih raziskovalk in znanstvenic postavimo temelje za nadaljnjo analizo, zakaj so bile ženske izrinjene iz produkcije vedenja. Košček za koščkom, iz podkasta v podkast pa nato razkrivamo, zakaj znanost ni samo zbiranje in analiziranje podatkov, temveč proces, ki oblikuje družbe, družbena moč pa proces znanosti – ter obratno. Vabljene in vabljeni k radovednemu prisluhu.

    Avtorice zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja Muršič, Maja Čakarić

    Sogovornice: prof. dr. Eva Bahovec, prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc

    Postprodukcija: Klara Škrinjar 

    Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

19. Maja

    23.12.202532 Min.Staffel 7 · Folge 92Als Nächstes

    Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in …

    Shownotes

    Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.

    Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«

    Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

20. Urška

    15.12.202530 Min.Staffel 7 · Folge 91Als Nächstes

    Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda …

    Shownotes

    Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. 

    Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.

    Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik  Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«

    Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«

    Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

21. Amna

    19.11.202527 Min.Staffel 7 · Folge 90Als Nächstes

    Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem …

    Shownotes

    Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober. 

    Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti. 

    Družina se je čez čas umaknila na jug Gaze, kjer se je zdelo bolj varno. A občutek varnosti je bil varljiv. Tistega dne so se s starši pripravljali na novo selitev. Amna je na dvorišču je obešala perilo, ko je začutila nenavaden nemir. Štiri sekunde pozneje je bila žrtev napada, ki ji je spremenil življenje. »Odprla sem oči, a premakniti se nisem mogla … Pogledala sem svojo roko in videla, da sem ob prst. Pogledala sem nogo in zagledala kri, meso in kost. Ostala sem še brez noge. Pogledam drugo nogo in vidim, da tam manjka še en prst. V tistem trenutku sem se zasmejala: In tudi ob ta prst sem?« 

    Oče jo je odnesel v improvizirano bolnišnico, ki je bila zgolj skupek velikih šotorov. Bila je pri zavesti, a se ni mogla premakniti niti, ko so zarezali v njeno nogo. A območje so neprestano preletavali droni, zato so ji lahko dali le injekcijo. Do naslednjega dne je niso mogli operirati. Tudi takrat je bila pri zavesti. In tudi takrat tega niso opazili. »S težavo sem jim naposled to nakazala z obrvmi. Ko so le opazili, da sem budna, so mi dali še eno injekcijo, da sem zaspala.«

    Na nadaljne zdravljenje jo je sestra, zdravnica, odpeljala v Egipt, kjer pa se je nato odprla možnost zdravljenja amputirane noge v Sloveniji. Zagrabila jo je, čeprav je morala na pot sama, daleč od vsega znanega.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

22. Milica

    21.10.202535 Min.Staffel 7 · Folge 89Als Nächstes

    Demenca ni le pozabljanje imen in datumov. Je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi propadanja možganskih celic. »Pomembno je, da jo družba prepozna kot bolezen, primerljivo z vsemi drugimi,« poudarja …

    Shownotes

    Demenca ni le pozabljanje imen in datumov. Je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi  propadanja možganskih celic. »Pomembno je, da jo družba prepozna kot bolezen, primerljivo z vsemi drugimi,« poudarja nevrologinja in raziskovalka demence dr. Milica Gregorič Kramberger.

    Vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, doktorica medicine Milica Gregorič Kramberger, v podkastu razgrne tako človeško kot strokovno plat te zapletene bolezni. Njeno delo pa sega daleč onkraj bolnišničnih zidov – z raziskavami, izobraževanji in sodelovanjem pri nacionalni strategiji za obvladovanje demenco si prizadeva za bolj razumevajočo in vključujočo družbo. Sodeluje tudi s švedskim inštitutom Karolinska ter je aktivna članica združenja za pomoč pri demenci, Spominčica. 

    Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki postopoma prizadene spomin, orientacije in presojo. V Sloveniji z njo živi okoli 47.000 ljudi, število pa hitro narašča. Čeprav bolezen še vedno spremlja stigma, Gregorič Kramberger opaža napredek: ljudje težave prepoznajo prej, svojci so bolj pozorni, zdravniki pa bolje usposobljeni za zgodnje odkrivanje. Pot od prvih sumov na bolezen do diagnoze še vedno predolga, zato bi po njenem morali po vsej državi vzpostaviti dostopne “klinike za spomin”.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

23. Mira in Lea

    15.09.202536 Min.Staffel 7 · Folge 87Als Nächstes

    Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako …

    Shownotes

    Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.

    »In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.

    Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.

    Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.

    Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica’,« pripoveduje Lea. 

    Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.

    Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.

    Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. 

    Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

24. Ajda

    01.08.202535 Min.Staffel 7 · Folge 86Als Nächstes

    »En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi …

    Shownotes

    »En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si zarezala v srž problema: med svetom staršev in svetom otrok je globok prepad.
    
    Vzrok ni nujno v pomanjkanju skrbi ali stika z otrokom, temveč predvsem v nerazumevanju digitalnega okolja, ki je namensko zgrajeno tako, da posameznika zasvoji. »Tehnološki velikani zaposlujejo res top strokovnjake, ki delajo na tem, da ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim težje odtrgaš,« je pojasnila Ajda. Kot sama pravi, pri tem ne gre za nekakšno nedolžno zabavo, temveč za zelo dobro premišljen sistem, ki zlorablja osnovne možganske funkcije, da nas priklene na zaslon. Mladi v tej igri postanejo produkt, njihova pozornost je na trgu, se prodaja.

    Več v podkastu.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

25. Tatjana

    21.07.202529 Min.Staffel 7 · Folge 85Als Nächstes

    »Ostajajo doma, za zaprtimi stenami, v svoji sobi, z zatemnjenimi okni.« S temi besedami Tatjana Stanec, socialna delavka in svetovalka v mariborskem Centru Šteker, opiše svet, v katerega se zatekajo mladi …

    Shownotes

    »Ostajajo doma, za zaprtimi stenami, v svoji sobi, z zatemnjenimi okni.« S temi besedami Tatjana Stanec, socialna delavka in svetovalka v mariborskem Centru Šteker, opiše svet, v katerega se zatekajo mladi, ujeti v prekomerno rabo zaslonov. To niso sobe za počitek, ampak zatočišča pred resničnostjo, ki pa lahko postanejo njihov zapor.

    Vzroki za umik so pogosto zapleteni in kompleksni. »Gre za motnje čustvovanja, težavno družinsko okolje, nekateri so morda bolj introvertirani,« pojasnjuje. Digitalni svet jim ponuja navidezno varnost, a ta ima svojo ceno. Ko pa začnejo izgubljati nadzor nad seboj, se pokažejo učinki prekomerne rabe. »Opuščajo čisto normalne vsakodnevne funkcije. Ne umivajo se, jedo v svoji sobi, opuščajo šolske obveznosti in postanejo razdražljivi, anksiozni ter impulzivni,« opisuje Tatjana.

    A pot iz tega labirinta ne vodi skozi stroge prepovedi. »Izklop interneta, to ni rešitev,« je odločna.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

26. Črt

    07.07.202531 Min.Staffel 7 · Folge 84Als Nächstes

    Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of …

    Shownotes

    Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of Mythology, potegnile vase. Postale so več kot zabava; bile so način bega pred težavami in vir dopamina, ki ga v svojem vsakdanu ni našel.

    21.097 ur. Toliko časa je Črt preživel za računalnikom in z video igrami. Po svojih izračunih bi v tem času lahko opravil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja. “To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstantnega, budnega stanja in igranja video iger,” dodal. 

    Kar se je začelo kot prijeten hobi, se je sčasoma sprevrglo v uničujočo rutino. Več v podkastu.
    
    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

27. Tamara

    20.06.202532 Min.Staffel 7 · Folge 83Als Nächstes

    Kaj vse otroci in mladi nosijo na svojih ramenih – in zakaj tega (pre)pogosto nihče ne opazi? V tretji epizodi podkasta Strašno hudi glasovi sprememb se z raziskovalko Tamaro Narat pogovarjamo o duševnih …

    Shownotes

    Kaj vse otroci in mladi nosijo na svojih ramenih – in zakaj tega (pre)pogosto nihče ne opazi? V tretji epizodi podkasta Strašno hudi glasovi sprememb se z raziskovalko Tamaro Narat pogovarjamo o duševnih stiskah, nevidnih ranljivostih, odzivih sistema in iskanju konkretnih rešitev. Zakaj se osamljenost poglablja? Kje zataji sistem? In kako lahko ustvarimo bolj vključujoč prostor, kjer se otroški glas ne izgubi v tišini? Vabljeni k poslušanju iskrenega in - za mlade, pa tudi odrasle - pomembnega pogovora.

    Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

28. Tjaša

    08.06.202530 Min.Staffel 7 · Folge 82Als Nächstes

    Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo …

    Shownotes

    Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.
    To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni  v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.
    

    Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.

    Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.

    Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«

    Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.

29. Maks

    23.05.202534 Min.Staffel 7 · Folge 81Als Nächstes

    Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje …

    Shownotes

    Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen.

    Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno  je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.

    Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”

30. Al Vrezec

    24.12.202450 Min.Staffel 6 · Folge 80Als Nächstes

    Al Vrezec je eden najbolj priznanih slovenskih biologov, ki se je posvetil raziskovanju različnih organizmov in ekosistemov.Ena od srčik njegovih raziskav pa je kozača, vrsta sove, ki je za mnoge prava uganka …

    Shownotes

    Al Vrezec je eden najbolj priznanih slovenskih biologov, ki se je posvetil raziskovanju različnih organizmov in ekosistemov.

    Ena od srčik njegovih raziskav pa je kozača, vrsta sove, ki je za mnoge prava uganka. Kozače so namreč posebne po svoji velikosti in življenjskih navadah, s katerimi so se prilagodile specifičnim pogojem. Le redko jo je moč videti in slišati …
    
    Al je skozi dolgoletno opazovanje ugotovil, da je preučevanje kozače zato lahko prava znanstvena pustolovščina.

    “Kozača  je ena redkih vrst ptičev, ki je sposobna odgnati celo medveda. A preden napade, zato, da bi ubranila mladiče, opozori. Pokaže se v vsej svoji veličini. Ropota s kljunom, kar je svarilni klic. Če te vse to ne odvrne, potem napade – in takrat si pečen,” v podkastu razlaga Al Vrezec.

    Zato raziskovalci, tudi Al uporabljajo s peno obdano čelado. “To pa predvsem zato, ker vemo, da je tak napad – tudi če zadene v trdo čelado – lahko usoden celo za samico. Sova namreč prileti z izjemno močjo, kot da bi vam nekdo zalučal košarkarsko žogo naravnost v glavo,” še ponazori Al Vrezec.

    Sicer pa Alova strast do narave ni omejena le na njeno neposredno raziskovanje. Al je tudi izjemen glasbenik in baritonist, ki nastopa v okviru projekta OperArija, kjer skupaj z ženo snujeta predstave in koncerte, velikokrat povezane prav s ptičjo tematiko.

    Kako zelo je Al delaven in predan svojemu delu, je v podkastu pojasnila biologinja in njegova žena Petra Vrh Vrezec. Bilo je obdobje, ko je prebrala vse njegove strokovne in poljudne članke ter knjige; potem so se družinske obveznosti sicer okrepile, a njegovemu delu sledi, saj imata podobne interese. izmenjujeta si mnenja, pospremi ga tudi na kongres v tujino.

    Za Ala pravi, da je "mogoče včasih kar malo deloholik". A je tudi zelo povezovalen, še posebej z mladimi, ki mu radi sledijo. Tako je zdaj v center za obročkanje ptičev pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije privabil veliko mladih in nadobudnih, ki so odprti za nove ideje, spremljajo dogajanje v tujini, prinašajo nova znanja in skupaj ustvarjajo ogromne premike.

    Prisluhnite podkastu z Alom Vrezcem. V njem boste dodobra spoznali kozače, se spustili v Alov vsakdan, ugotavljali, zakaj biodiverziteta ni pomembna le za živali, ampak vse nas. Preverili smo še, ali res drži, da sove naznanjajo smrt in uresničujejo zle slutnje, no, ker smo hitro ugotovili, da ne drži, nam je Al pojasnil, kako je takšna predstava nastala in zakaj se je sploh zasidrala in ostajala z nami dolga stoletja.

Hier stehen die neuesten 40 von 98 Folgen. Ältere Folgen findest du im Feed des Podcasts.