Duhovno branje
Novo14. november: Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
- Episódios
- 202
- Publicação
- diária
- Último episódio
- 14 nov 2026
Episódios 202
14. november: Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5) Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni …
Notas do episódio
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen – skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.13. november: Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2) Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe …
Notas do episódio
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2)
Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical
Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe, pa tudi mene, ki sem nasvet dal. Ni namreč majhna zasluga, če kdo reši dušo, ki zablodi in je izgubljena. Če se namreč govornik in poslušalec v moči vere in ljubezni razumeta, smemo za to pričakovati plačilo od Boga stvarnika.
Vztrajajmo pri resnicah, ki smo jih z vero sprejeli, bodimo pravični in sveti, da bomo mogli moliti Boga, ki pravi: Medtem ko še govoriš, se bom oglasil: tu sem. Te besede so namreč znamenje velike obljube, kajti v njih se Bog kaže bolj dober kot mogočen. Ker smo torej deležni tako velike dobrohotnosti, nikar ne zavidajmo drug drugemu, da smo prejeli tako velike dobrote. Kakršno veselje vendar prinašajo te besede prizadevnim vernikom, tako obsodbo prinašajo nezvestim!
Zato se, bratje, obrnimo k Bogu, ki nas je poklical, dokler se nam ponuja lepa priložnost za kesanje in dokler imamo še čas in nas je še voljan sprejeti. Če se namreč nezmernosti odpovemo in se premagamo, bomo deležni Jezusovega usmiljenja. Zavedajte se: že prihaja sodni dan kakor razžarjena peč, ki topi vesolje, ko se vsa zemlja topi v ognju kakor svinec. Razkrila se bodo prikrita in očitna dela ljudi. Miloščina je dober način kesanja za greh. Vsekakor je post boljši kot molitev, a miloščina prekaša oboje. Ljubezen pokrije množico grehov, vestna molitev pa nas reši greha. Blagor tistemu, ki je v teh stvareh popoln, kajti miloščina nas rešuje teže greha.
Iskreno delajmo pokoro in se kesajmo, da se nihče izmed nas ne bo pogubil. Če nam je že naročeno, naj ljudi odvračamo od slabega življenja in jih poučujemo, koliko bolj se moramo zavzeti, da se ne pogubijo duše, ki Boga že poznajo. Pomagajmo drug drugemu, da se bodo slabotni poboljšali in se bomo vsi rešili, ko drug drugega opominjamo in spreobračamo.12. november: Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923) Za edinost Cerkve je prelil svojo kri Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med …
Notas do episódio
Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923)
Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil.
Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna.
Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo.
Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.11. november: Martinovo uboštvo in skromnost
Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21) Martinovo uboštvo in skromnost Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes …
Notas do episódio
Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21)
Martinovo uboštvo in skromnost
Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi.
Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!«
Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!«
Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.«
S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.10. november: Posebna dolžnost naše službe
Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2) Posebna dolžnost naše službe Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2)
Posebna dolžnost naše službe
Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo.
Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje.
Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.9. november: Po krstu smo vsi postali božje svetišče
Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3)
Po krstu smo vsi postali božje svetišče
Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje.
Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi.
Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom.
Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev.
Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.8. november: Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil
Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7) Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem …
Notas do episódio
Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7)
Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil
Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem zveličanju ne smemo preveč površno misliti. Če namreč te reči površno ocenjujemo, tudi sebe obsojamo na skromno upanje. Zaradi naše plitkosti potem grešijo še drugi. Krivda pa je naša, ker se ne zavedamo, kdo, odkod in kam nas kliče in kakšno trpljenje je Jezus Kristus prestal za nas.
S čim mu bomo torej povrnili, kakšno plačilo mu bomo dali za to, kar nam je dal on? Koliko dobrot mu dolgujemo! Dal nam je življenje, kakor pravi oče nas je imenoval otroke, ko smo bili izgubljeni, nas je rešil. Kako ga bomo dovolj slavili? S čim bomo vračali, da bi odtehtali vse tisto, kar smo prejeli? Iztirila je bila naša pamet, naše srce: častili smo kamnite in lesene kipe pa zlate in srebrne, samo obrtniško delo. Obdajal nas je mrak; bili smo popolnoma brljavi, pa smo le spregledali, ker smo se po njegovi volji rešili tistega usodnega dima, ki nas je obdajal.
Ker je v nas videl nešteto pogubnih zmot in ker je videl, da nimamo nobenega drugega upanja na rešitev, če nas sam ne reši, smo se mu zasmilili in ganili njegovo srce. Zato je nas, ki nas takorekoč ni bilo, poklical iz niča in hotel, da smo to, kar smo.
Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena. Ko pravi: raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila, misli nas. Nerodovitna je bila namreč naša Cerkev, dokler ji niso bili dani sinovi. Ko pa pravi: vzklikaj, ki nisi imela porodnih bolečin, hoče reči, naj se prav tako kakor porodnice s prošnjami neprestano obračamo nanj. Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena pa pravi zato, ker se je zdelo, da je naše ljudstvo zapuščeno in oropano Boga. Sedaj pa, ko smo mi vero sprejeli, nas je več kakor tistih, o katerih se je zdelo, da imajo Boga.
Sveto pismo pravi tudi tole: Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. S tem nam hoče reči, da želi rešiti tiste, ki bi sicer propadli. Veliko in občudovanja vredno dejanje je namreč podpreti tisto, kar se maje, in ne tisto, kar že samo po sebi stoji. Tako je tudi Kristus hotel rešiti tiste, ki smo bili izgubljeni. In res je mnoge rešil s tem, da je prišel in nas poklical, ko smo bili že izgubljeni.7. november: Nosimo okrog Kristusovo umiranje
Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15) Nosimo okrog Kristusovo umiranje Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer …
Notas do episódio
Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15)
Nosimo okrog Kristusovo umiranje
Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene.
Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom.
Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava.
Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.6. november: Sveta misel je moliti za rajne
Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24) Sveta misel je moliti za rajne Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24)
Sveta misel je moliti za rajne
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog.
Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti človeštvo, rešiti svojo podobo in ponovno oblikovati človeka; da bi vsi postali eno v Kristusu, ki je dovršeno v nas vseh postal vse to, kar je on sam. Da bi torej ne bili več moški in ženska, pogan in Skit, suženj in svoboden človek – te reči še spadajo med značilnosti mesenega človeka – marveč da bi v sebi nosili božje značilnosti. Po njem in zanj smo namreč bili nastali, zato naj nas ta lik tako oblikuje in upodablja, da bomo samo po njem spoznatni.
O da bi bili to, kar upamo, po veliki dobroti Boga, velikodušnega delivca darov. On zahteva malo, a že zdaj in za prihodnji čas podarja velike stvari tistim, ki ga iskreno ljubijo. Zaradi ljubezni do njega in upanja vse prenašamo, vse pretrpimo, za vse se zahvaljujemo, za ugodne in neugodne reči, ker jih božja beseda pogosto tudi te imenuje odrešilna orožja. Njemu priporočamo svoje duše in duše njih, ki so na skupni poti bili hitrejši in so odšli pred nami.
O Gospod in Stvarnik vseh bitij in posebno še tega človeka! Bog ljudi, ki so tvoji, Oče in krmar! Gospodar življenja in smrti! Varuh naših duš in dobrotnik! Ti, ki vse ustvarjaš in z delovanjem svoje Besede, v skladu z globočino svoje modrosti in previdnosti, pravočasno vse preurejaš, prosim, sprejmi mojega brata, prvega izmed nas, ki je odšel v domovino!
Vodi naše telesno življenje, dokler vidiš, da je koristno, in sprejmi potem tudi nas, ko bo primerno. Sprejmi nas takrat pripravljene, polne svetega strahu, a vendar ne nemirne. Naj se ne umaknemo zadnji dan kakor tisti, ki so strastno navezani na ta svet in telesnost. Z veseljem naj hitro vstopimo v dolgotrajno in blaženo življenje, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.5. november: O izpovedi vere
Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13) O izpovedi vere V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje …
Notas do episódio
Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13)
O izpovedi vere
V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere.
Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen.
To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze.
Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce.
V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.4. november: Govori tako, kakor delaš
Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi Govori tako, kakor delaš Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno …
Notas do episódio
Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi
Govori tako, kakor delaš
Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev.
Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?
Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti.
Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi.
Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.3. november: Naloga kristjanov pri delu za mir
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90) Naloga kristjanov pri delu za mir Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi …
Notas do episódio
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90)
Naloga kristjanov pri delu za mir
Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da nekatere države, katerih večina prebivalstva se ponaša s krščanskim imenom, žive v razkošju, vtem ko drugim primanjkuje najpotrebnejšega za življenje in jih mučijo lakota, bolezni in vsakovrstne nadloge. Duh uboštva in ljubezni je vendar slava in pričevanje Cerkve.
Zato je treba pohvaliti in podpreti tiste kristjane, zlasti mladino, ki se prostovoljno žrtvuje, da prinašajo pomoč drugim, posameznikom in narodom. Še več, stvar vsega božjega ljudstva je – pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu škofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe in sicer, kakor je zahteval star običaj v Cerkvi, ne le od preobilja, ampak od potrebnega za življenje.
Način zbiranja in razdeljevanja prispevkov naj bo, ne sicer togo in vedno enako urejen, a vendar načrtno vpeljan po škofijah, po državah in po vsem svetu; pri tem naj katoličani, kjerkoli se bo zdelo primerno, sodelujejo z drugimi brati kristjani. Duh ljubezni ne samo da ne prepoveduje načrtne in urejene družbene in dobrodelne dejavnosti, marveč jo naravnost zahteva. Zato je potrebno, da se tisti, ki se želijo posvetiti službi narodov v razvoju, izobrazijo v ta namen tudi v primernih zavodih.
Tako mora biti Cerkev na vsak način navzoča tudi v mednarodni skupnosti, da pospešuje in spodbuja sodelovanje med ljudmi, in sicer tako po svojih javnih ustanovah, kakor tudi po tesnem in iskrenem sodelovanju vseh kristjanov, sodelovanju, ki ga ne navdihuje nič drugega kakor želja koristiti vsem.
To bomo tem bolj gotovo dosegli, če se bodo verniki, svesti si svoje človeške in krščanske odgovornosti, trudili, da bi že v okolju, v katerem živijo, vzbujali željo po velikodušnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo. To nalogo je treba imeti pred očmi zlasti pri oblikovanju mladine tako pri verski kot pri državljanski vzgoji.
Želeti je naposled, da bi se katoličani, ako naj v redu spolnijo svojo nalogo v mednarodni skupnosti, trudili za dejavno in učinkovito sodelovanje, bodisi z ločenimi brati, ki skupno z njimi izpovedujejo evangeljsko ljubezen, bodisi z vsemi ljudmi, ki jih žeja po resničnem miru.2. november: Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli
Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133) Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je …
Notas do episódio
Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133)
Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli
Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Zdravnika imamo, držimo se zdravila. Naše zdravilo je Kristusova milost in naše telo je telo smrti. Zato se oddaljujmo od telesa, da se ne bomo oddaljili od Kristusa; čeprav smo v telesu, vendar ne hodimo za tem, kar je telesnega, in se ne izneverimo pravicam narave, ampak predvsem hrepenimo po darovih milosti.
Še kaj več kot to? Svet je odkupljen po smrti enega. Če bi hotel, bi Kristus lahko ne bil umrl. Čeprav ni imel za strahopetnost, če bi se bil umaknil smrti, nas ni mogel bolje odrešiti kakor s svojo smrtjo. Tako je njegova smrt življenje za vse ljudi. Z njegovo smrtjo smo zaznamovani: ko molimo, razglašamo njegovo smrt, ko opravljamo daritev, spet oznanjamo njegovo smrt; njegova smrt je zmaga, njegova smrt je zakrament, njegova smrt je vsakoletni slovesni praznik vsega sveta.
Kaj naj še rečemo o njegovi smrti, ko z božjim zgledom potrjujemo, da je smrt sama iskala nesmrtnost in da je smrt sama sebe odkupila? Ni prav, da bi objokovali smrt, ki je vir zveličanja za vse ljudi. Ni prav, da bi bežali pred smrtjo, ki se je božji Sin ni sramoval in ni bežal pred njo.
Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist.
Duša se mora že umakniti iz tega krivuljastega življenja in iz revščine zemeljskega telesa ter hiteti k tistim nebeškim zborom, kamor sicer pridejo le sveti, ki hvalijo Boga, kakor zvemo iz preroškega berila, da namreč ob igranju na citre govorijo: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo ne bi imel strahu pred tabo in kdo ne bi poveličeval tvojega imena? Saj si edino ti svet, saj bodo prišli vsi narodi in te molili. Prišli bodo gledat tudi tvojo svatbo, Jezus, na kateri vsi v prekipevajočem veselju z zemlje v nebesa spremljajo nevesto – k tebi bo prišlo vse človeštvo – ki ni več sužnja tega sveta, ampak združena z duhom.
To si je – bolj kot vsi drugi – želel sveti David, da bi to gledal in spoznaval. Saj pravi: Eno prosim Gospoda, to želim: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja in gledal Gospodovo veselje.1. november: Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor) Hitimo k bratom, ki nas čakajo Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor)
Hitimo k bratom, ki nas čakajo
Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje.
Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja ali bolje rečeno podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo in zaslužili biti sodržavljani v družbi blaženih duhov, da bi bili pridruženi množici očakov, vrstam prerokov, zboru apostolov, številnim vojskam mučencev, množicam spoznavalcev in devic ter končno, da bi se združili in skupaj veselili z občestvom vseh svetih. Čaka nas Cerkev prvorojencev, mi se pa za to ne menimo; svetniki hrepenijo po nas, mi pa to malo cenimo; pravični nas pričakujejo, mi pa to preziramo.
Zdramimo se vendar, bratje, vstanimo s Kristusom, iščimo, kar je zgoraj, mislimo na to, kar je zgoraj. Zahrepenimo po njih, ki hrepene po nas, hitimo k njim, ki nas čakajo, v svojih željah pojdimo naproti njim, ki nas pričakujejo. Ne želimo si pa samo družbe, ampak tudi srečo svetnikov! Kakor hrepenimo po njihovi navzočnosti, tako se z vso vnemo in prizadevnostjo trudimo, da dosežemo njihovo slavo. Ta častiželjnost ni škodljiva in težnja po tej slavi nikakor ni nevarna.
Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, in da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi. Sedaj se nam namreč naša Glava, Kristus, ne kaže taka, kot je, temveč kakršna je postala za nas; ne kronana s slavo, ampak ovita s trnjem naših grehov. Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje s trnjem kronane Glave. Ves škrlat mu sedaj ni toliko v čast kot v zasmeh. Ko bo nekoč prišel Kristus in se ne bo več oznanjala njegova smrt, bomo videli, da smo tudi mi umrli in da je naše življenje skrito z njim. Prikazala se bo poveličana Glava in z njim se bodo v slavi svetili udje, ko bo namreč preobrazil naše borno telo, da bo podobno poveličani Glavi, ki je on sam.
Te slave si le želimo in se z vsem srcem in brez strahu zanjo trudimo. Da jo pa smemo upati in za tako velikim blaženstvom težiti, si moramo zelo želeti priprošnje svetnikov. Naj nam bo po njihovem posredovanju podarjeno, česar sami ne moremo doseči.31. oktober: Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh
Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device, (134. pogl.) Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh Večni Oče se je v nedopovedljivi dobroti in usmiljenju ozrl na mojo dušo in mi govoril …
Notas do episódio
Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device, (134. pogl.)
Gospod, kako dober in usmiljen si do vseh
Večni Oče se je v nedopovedljivi dobroti in usmiljenju ozrl na mojo dušo in mi govoril takole: »Predraga hči, želim izkazovati svetu usmiljenje in skrbeti za ljudi, kakor je primerno. Človek pa nevede obrača sebi v smrt to, kar mu dajem za življenje, in je krut do samega sebe. A jaz vseeno zanj poskrbim. Vedi, karkoli dajem ljudem, je dar moje previdnosti.
Ko sem v svoji previdnosti ustvaril človeka, sem v njem videl samega sebe, vzljubil sem lepoto svoje stvari, kajti po svoji podobi in sličnosti sem ga ustvaril v neizmerni previdnosti. Dal sem mu spomin, da ne bi pozabil mojih dobrot. Želim, da postane deležen mojega večnega očetovstva.
Dal sem mu razum, da bi po modrosti mojega Sina spoznaval in doživljal mojo ljubezen. Obsipavam ga z vsakršno milostjo in se mu podarjam v svoji goreči očetovski ljubezni. Dajem mu hrepenenje po ljubezni, ki je dar Svetega Duha, da bi mogel ljubiti, kar spozna razum in mu narekuje srce.
Vse sem storil v svoji ljubeči previdnosti, da bi me človek mogel spoznavati in uživati večno veselje v blaženem gledanju mojega obličja. Kakor sem ti že drugje pravil, je bilo nebo zaprto zaradi nepokorščine vašega prvega očeta Adama. Iz te nepokorščine izvira vse hudo na svetu.
Da bi človeka rešil smrti, ki je prišla nadenj zaradi nepokorščine, sem usmiljeno poskrbel s tem, da sem vam v svoji veliki previdnosti poslal edinorojenega Sina, ki naj vam pomaga v stiski. Navdihnil sem mu popolno pokorščino, da bi tako osvobodil človeški rod izpod jarma greha, ki se je kakor strup razlil po vsej zemlji zaradi nepokorščine vaših prvih staršev. Moj Sin vas je vzljubil in zares pokoren hitel v sramotno smrt na svetem križu, da bi vam s svojo sveto smrtjo vrnil življenje v moči svojega božanstva.«30. oktober: Božja beseda je živa in učinkovita
Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (6. razprava) Božja beseda je živa in učinkovita Živa je božja beseda, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Veliko moč in modrost najdejo v božji besedi …
Notas do episódio
Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (6. razprava)
Božja beseda je živa in učinkovita
Živa je božja beseda, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Veliko moč in modrost najdejo v božji besedi tisti, ki iščejo Kristusa, Besedo, božjo moč in Modrost. Ta Beseda je bila v začetku pri Bogu, enako večna z Očetom. V času se je razodela apostolom. Ti so jo oznanili narodom, ki so jo v veri ponižno sprejeli. Beseda, ki je najprej v Očetu, je tudi v oznanjevanju in slednjič v našem srcu.
Ta Beseda je živa, kajti Oče ji je dal, da ima življenje sama v sebi. Zato ni samo živa, ampak je življenje kakor tudi pravi sama o sebi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Ker je življenje, je tako živa, da celo daje življenje. Takole govori: Kakor namreč Oče obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Življenje daje, saj pokliče mrtvega iz groba: Lazar, pridi ven!
Ko se ta Beseda oznanja, daje zunanjemu glasu tako moč, da jo slišijo v notranjosti. Mrtvi oživijo po njej, Abrahamu se po njej veselo obujajo otroci. Živa je ta Beseda v Očetovem naročju, živa v ustih tistega, ki jo oznanja, živa v srcu vseh, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Če je ta Beseda tako živa, je brez dvoma tudi učinkovita.
Učinkovita je v stvarjenju sveta, v njegovem ohranjevanju in odrešenju. Kaj naj bi bilo učinkovitejše in mogočnejše? Kdo bo naštel vsa Gospodova mogočna dela? Kdo bi ga mogel primerno hvaliti? Učinkovita je v svojem delovanju, učinkovita v oznanjevanju. Ne vrača se prazna, ampak obrodi sad, kjerkoli jo oznanjajo.
Učinkovita in ostrejša je kakor vsak dvorezen meč za tiste, ki vanjo verujejo in jo ljubijo. Kaj je nemogoče za tistega, ki veruje? Kaj je težko za tistega, ki ljubi? Ko govori Beseda, njen glas prebode srce, kakor bi ga zadela konica junakove sulice. Božja beseda prodira v človekovo notranjost, kakor ostri žeblji prodirajo v les. Božja beseda je ostrejša kakor vsak dvorezen meč. To pomeni, da je sposobna izrezati dušne rane in razdeliti človeško srce. Ostrejša je od vsake človeške bistroumnosti, bistroumnejša od vsake človeške modrosti, modrejša od vsake človeške zgovornosti.29. oktober: Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti
Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79) Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79)
Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti
Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici prisvaja v nas to, kar je njenega, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli, hoče reči, da so vsa dela ustvarjena po njej, da so njena, to je Gospodova lastnina.
Božja Modrost ni ustvarjena, a vse drugo je ustvarjeno po njeni zamisli, zato govori o svojih delih kot o svoji lastnini. Gospod je rekel: Kdor vas sprejme, mene sprejme, in to zaradi tega, ker je v nas njegova podoba, ki ni ustvarjena. A ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, govori kakor o sebi, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli.
Božja Modrost je ustvarila vsa dela zato, da bi svet spoznal v njej Besedo, svojega Stvarnika, in po Besedi Očeta. Pavel uči isto: Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo. Beseda sama ni ustvarjena. Tisto mesto v Svetem pismu, ki govori o božji Modrosti, pa je treba razumeti o modrosti v nas.
Če kljub temu ne verujejo, naj nam odgovore, ali je v stvareh kaj modrosti ali ne. Če je ni, zakaj se apostol pritožuje: Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti? Če ni nobene modrosti, zakaj Sveto pismo govori o toliko modrecih? Pravi namreč: Modri se boji in se ogiblje hudega… Z modrostjo se zida hiša.
Tudi Pridigar zatrjuje: Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz. Bedaka pa opominja: Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?«, ker tega ne sprašuješ iz modrosti.
Vsekakor je modrost v ustvarjenih bitjih. To spričuje tudi Sirahov sin z besedami: Gospod je razlil modrost na vsa svoja dela, na vse ljudi po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. To razlitje pa ne pomeni, da je božja Modrost deljiva, saj je kot edinorojeni božji Sin sama od sebe. Razlita je, v kolikor prebiva v ljudeh, ki so na svetu. Zato je razumljivo, da je neustvarjena božja Modrost razlila v ljudi ustvarjene darove modrosti in vednosti. O sebi govori, ko pravi: Gospod me je imel davno pred svojimi deli. Tako je modrost, ki je na svetu, ustvarjeni dar neustvarjene Modrosti. Po daru modrosti nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo.28. oktober: Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas
Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1) Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike …
Notas do episódio
Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1)
Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas
Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod Jezus Kristus k tej slavni apostolski službi pred vsemi drugimi svoje učence.
Sveti učenci so postali nekakšni stebri in temelj resnice. Gospod pravi, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako je pokazal veličino apostolske službe in neizmerno slavo oblasti, ki jim jo je bil izročil. S tem pa je tudi povedal, v čem je ta služba.
Če je namreč mislil, da mora svoje učence tako poslati, kakor je njega poslal Oče, potem je potrebno, da oni, ki naj bi postali njegovi posnemovalci, spoznajo, čemu je Oče poslal Sina? Zato nas je na različne načine poučil o bistvu svojega poslanstva. Nekoč je dejal: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori. In zopet: Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet rešil.
V nekaj besedah je tako povzel značaj apostolske službe, ko je rekel, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako jim je lahko jasno, da je njihova naloga klicati grešnike k pokori, ozdravljati bolnike, telesno in tudi duhovno. V svoji službi oskrbništva naj nikakor ne skušajo vršiti svoje volje, ampak voljo tistega, ki jih je poslal, in naj s poučevanjem rešijo svet, kolikor je mogoče.
Ne bo nam težko ugotoviti, kako so se sveti učenci izkazali s prizadevnostjo v vseh teh nalogah, če prebiramo Apostolska dela ali spise svetega Pavla.27. oktober: Bog je zvest v svojih obljubah
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1) Bog je zvest v svojih obljubah Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu …
Notas do episódio
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1)
Bog je zvest v svojih obljubah
Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo v zemljo suha in gola in se razkroje; nato jih po razkroju oživi mogočna previdnost Gospodova in iz enega jih zraste več in obrode sad.
To upanje naj torej veže naše duše na njega, ki je zvest v obljubah in pravičen v sodbah. Ako je rekel, da ne smemo lagati, bo tem manj sam lagal; nič ni namreč nemogoče pri Bogu, razen laži. Naj se torej vname njegova vera v nas in pomislimo, da je njemu vse blizu.
Z besedo svoje mogočnosti je vse naredil in z besedo more to razrušiti. Kdo mu bo rekel: Kaj si storil? Ali kdo se bo ustavljal njegovi silni moči? Kadar hoče in kakor hoče, stori vse in vse se bo izpolnilo, kar je on sklenil. Vse je pred njim in nič ni skrito pred njegovim sklepom, če nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo. Dan podaja besedo dnevu, noč pripoveduje noči. To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen.
Ker torej vse vidi in sliši, se ga bojmo in zapustimo grde želje po slabih delih, da nas bo krila njegova usmiljenost pred prihodnjo sodbo. Kdo more namreč zbežati pred njegovo močno roko? Kateri svet bo sprejel katerega od tistih, ki zbeže od njega? Pismo namreč pravi nekje: Kako naj se izmaknem tvoji moči, kam naj ubežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če stopim v podzemlje, spet najdem tebe. Kam naj torej kdo odide ali kam naj odbeži od njega, ki vse objema?
Stopimo torej k njemu s pobožno dušo, čiste in brezmadežne roke dvigajmo k njemu, ljubimo dobrega in usmiljenega Očeta, ki je tudi nas naredil za svoje izvoljence.26. oktober: Ne bežimo proč od božje volje
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (21,1- 22, 5; 23, 1-2) Ne bežimo proč od božje volje Glejte, predragi, da ne bodo Gospodove velike dobrote nam vsem v pogubo, ako ne živimo vredno njega in ne delamo v …
Notas do episódio
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (21,1- 22, 5; 23, 1-2)
Ne bežimo proč od božje volje
Glejte, predragi, da ne bodo Gospodove velike dobrote nam vsem v pogubo, ako ne živimo vredno njega in ne delamo v slogi, kar je dobro in prijetno njegovim očem. Nekje namreč pravi: Duh Gospodov je svetilka, ki preiskuje skrite dele telesa.
Poglejmo, kako je blizu in da mu ni skrita nobena naša misel, noben pogovor, ki ga imamo. Pravično je torej, da ne bežimo od njegove volje.
Rajši se zamerimo neumnim in nespametnim ljudem, ki se povzdigujejo in hvalijo z bahavimi besedami, kakor Bogu.
Gospoda Jezusa Kristusa, čigar kri je bila za nas prelita, častimo, predstojnike svoje spoštujmo, starejše cenimo, mladino učimo nauka strahu božjega, žene navajajmo k temu, kar je dobro. Naj pokažejo ljubezni vredno krepost čistosti, naj odkrijejo nepokvarjeno voljo krotkosti, naj razodenejo umerjenost svojega jezika z molkom, naj ne izkazujejo ljubezni po nagnjenju svojega srca, ampak enako naj ljubijo vse, ki se pobožno boje Boga.
Našim otrokom naj se vcepi Kristusov nauk, naj se nauče, kaj je vredna pri Bogu ponižnost, kaj more pri Bogu čista ljubezen, kako je strah božji lep in velik in da reši vsakega, ki živi v njem sveto s čistim srcem. Kajti on preiskuje misli in želje; njegov dih je v nas, in kadar hoče, ga vzame.
Vse to pa potrjuje vera v Kristusa; kajti sam nam tako kliče po Svetem Duhu: Pridite, ljudje, in učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Ali hočeš srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Varuj svoj jezik zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro, išči miru in si zanj prizadevaj.
V vsem usmiljeni in dobri Oče ljubi tiste, ki se ga boje, rad in vesel deli svoje milosti tistim, ki prihajajo k njemu s preprostim srcem. Zato ne dvomimo in naša duša naj se ne prevzame zaradi njegovih neizmernih in častnih darov.25. oktober: Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (19, 2 – 20, 12) Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi Uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih …
Notas do episódio
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (19, 2 – 20, 12)
Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi
Uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih darov in dobrot miru. Poglejmo ga z umom in se ozrimo z dušnimi očmi na njegovo potrpežljivo voljo. Pomislimo, kako je mil z vsem svojim stvarstvom.
Nebo, ki ga premika s svojim vladanjem, se mu v miru pokorava. Dan in noč hodita po poti, ki jima jo je on začrtal, ne da bi se ovirala med seboj. Sonce, luna in zbori zvezd tekajo po njegovem ukazu brez vsakega prekoračenja svojih mej v slogi v odkazanem prostoru. Rodna zemlja daje po njegovi volji ob svojem času obilne hrane ljudem, živalim in vsakemu bitju, ki živi na njej, ne da bi se upirala ali kaj spremenila od tega, kar je on določil.
Nepreiskane globine in nepovedljivo notranjost zemlje vežejo isti zakoni. Neizmerno morje, ki je potisnjeno po njegovem vladanju v kotline, ne prestopi ograje, ki ga obdaja, ampak tako ravna, kakor mu je ukazal.
Rekel je namreč: Do tukaj pojdi in tvoji valovi se naj razbijejo v tebi. Za ljudi brezkrajni ocean in svetovi za njim se ravnajo po istih Gospodovih zakonih.
Pomladni, poletni, jesenski in zimski časi se drug za drugim mirno menjavajo. Staje vetrov brezgrajno opravljajo službo ob svojem času. Nepresušni vrelci, ustvarjeni za krepčanje in zdravje, nudijo brez prestanka svoje prsi ljudem za življenje. Tudi najmanjše živali se družijo v slogi in miru.
Vsemu temu je ukazal veliki Stvarnik in Gospod vesoljstva, naj živi v miru in slogi; vse obsipava z dobrotami, najbolj obilno pa nas, ki smo se zatekli k njegovi usmiljenosti po Gospodu našem Jezusu Kristusu, kateremu čast in veličastvo na veke vekov. Amen.24. oktober: Beseda, božja Modrost, se je učlovečila
Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor) Beseda, božja Modrost, se je učlovečila Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po …
Notas do episódio
Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor)
Beseda, božja Modrost, se je učlovečila
Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po telesu enaka, a različna po zasluženju; po sestavi udov sta si res popolnoma podobna, po izvoru pa sta zares popolnoma različna. Postal je, pravi apostol, prvi človek Adam živo bitje, poslednji Adam pa oživljajoč duh.
Prvi človek je bil nastal po poslednjem človeku, po njem je tudi prejel dušo, da bi živel; njegov Stvarnik ga je upodobil. Poslednji človek pa ni čakal na nekoga drugega, da bi prejel življenje, ker on sam daje vsem življenje. Prvi je bil oblikovan iz malovrednega ila, poslednji pa se je rodil iz dragocenega naročja Device; pri prvem je bila zemlja spremenjena v meso, pri poslednjem pa je bilo meso povišano v Boga.
Kaj naj bi še povedal? Drugi Adam je svojo podobo, tedaj ko je oblikoval človeka, vtisnil v prvega človeka. Iz tega vzroka je sprejel tudi njegovo obličje in ime, da ne bi propadlo to, kar je naredil po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji pa nima konca. Vendar ta poslednji je resnično prvi, saj pravi: Jaz sem prvi in poslednji.
Jaz sem prvi, to je, brez začetka. Jaz sem poslednji, to je, brez konca. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno. Zemlja je namreč pred svojim sadom, a ni tako dragocena kot njen sad. Zemlja zahteva napore, vzdihovanje in obdelavo, sad pa daje imetje in življenje. Prerok se veseli takega sadu zemlje, pravi namreč: Naša zemlja je obrodila svoj sad. Kakšen sad? Sad, o katerem pravi na drugem mestu: Potomca iz tvojega rodu bom posadil na tvoj prestol. Prvi človek, trdi apostol, je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški.
Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. Kako neki naj bi ljudje, katerih rojstvo ni nebeško, mogli postati nebeški ljudje? Kako neki naj bi ne ohranjevali narave svojega porekla, temveč vztrajali v poreklu prerojenja? V ta namen, bratje, Sveti Duh dela s svojo skrivnostno lučjo rodovitno naročje krstnega studenca. Ljudi, ki prihajajo iz glinine rodovine v bedno pozemeljsko stanje, naj bi deviški studenec rodil za nebesa in jih privedel do podobnosti s Stvarnikom. Ako smo že prerojeni, preoblikovani po Stvarnikovi podobi, tedaj spolnjujmo to, kar veleva apostol, ko pravi: kakor smo torej nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.
Zdaj smo, kot smo že rekli, prerojeni po podobi našega Gospoda. Mi, ki nas je Gospod posinovil, dokončajmo v celoti našo podobo s tem, da se povsem upodabljamo po Stvarniku: ne z njemu lastnim veličastvom, ampak z nedolžnostjo, preprostostjo, krotkostjo, potrpežljivostjo, ponižnostjo, usmiljenjem, složnostjo, kajti s temi krepostmi je hotel postati eden izmed nas in ostati z nami.23. oktober: Duh prosi za nas
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28) Duh prosi za nas Kdor prosi in želi od Gospoda tisto »eno«, prosi z gotovo zavestjo in zaupno ter se mu ni bati, da bi mu utegnilo …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28)
Duh prosi za nas
Kdor prosi in želi od Gospoda tisto »eno«, prosi z gotovo zavestjo in zaupno ter se mu ni bati, da bi mu utegnilo škodovati, če prejme; karkoli bi drugega prejel, mu brez tega enega nič ne koristi, četudi bi molil, kakor je treba. To eno pa je edino resnično in blaženo življenje, ko bomo, po telesu in duhu neumrljivi, vekomaj gledali Gospodovo slavo. Zaradi tega enega želimo vse drugo in prosimo, kakor je treba. Kdor ima to, bo imel vse, kar bo hotel: ne bo mogel želeti ničesar drugega, kar bi ne bilo prav.
Tam je vir življenja, ki naj nas v molitvi po njem žeja, ko še živimo v upanju in ne vidimo, kar upamo pod varstvom njegovih peruti; pri njem je vse naše hrepenenje, da bi se opili obilnosti njegove hiše in napili iz potoka njegove sladkosti, kajti pri njem je vir življenja in v njegovi svetlobi bomo gledali svetlobo tedaj, ko bo naše hrepenenje z dobrim nasičeno in ko ne bo ničesar več, kar bi vzdihujoč še želeli, marveč bomo radujoč se imeli vse.
To je tisti mir, ki presega vsak razum; zato ne vemo, ko ga v molitvi prosimo, česa prosimo, da je prav. Česar si namreč ne moremo predstavljati, kakšno je, tistega tudi ne poznamo. Karkoli nam pride na misel, zavržemo, zavrnemo, ne odobrimo, vemo samo toliko, da ni tisto, kar iščemo, dasi še ne vemo, kakšno je.
V nas je torej neka, rekel bi poučena nevednost, poučena po božjem Duhu, ki podpira našo slaboto. Ko je bil apostol dejal: Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti, je dostavil: Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo; marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. On, ki preiskuje srca, pa ve, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete.
Tega ne smemo razumeti tako, da bi mislili: Sveti božji Duh, nespremenljivi Bog v Trojici, z Očetom in Sinom en Bog, prosi za svete nekoga, ki ni Bog. Prosi za svete, je rečeno zato, ker svete navdihuje, da prosijo; prav tako pomenijo npr. besede: Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznal, ali ga ljubite, toliko kakor: da bi vam dal spoznati. Ker torej navdihuje svetim hrepenenje po tako veliki, še nepoznani reči, ki jo v potrpežljivosti pričakujemo, jim daje tudi milost, da prosijo zanjo z neizrekljivimi zdihi. Kako bi bilo mogoče z besedo izreči, ko pričakujemo nekaj, česar še ne poznamo? Seveda bi ne hrepeneli po nečem, kar nam je popolnoma neznano; narobe, ne hrepeneli bi po nečem, kar že gledamo, če tega bi z vzdihovanjem ne iskali.22. oktober: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26) Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo Še nekaj je, kar bi utegnila vprašati: Zakaj je dejal apostol Pavel: Kaj naj bi prosili, kakor je …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26)
Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo
Še nekaj je, kar bi utegnila vprašati: Zakaj je dejal apostol Pavel: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo? Nikakor si ne moremo misliti, da bi ne bil poznal Gospodove molitve in da bi je ne bili poznali tisti, ki jim je to rekel.
Apostol je pokazal, da niti on sam ni bil prost take nevednosti. Saj ni vedel, česa naj prosi, kakor je treba, ko mu je bil dan trn v meso, angel satanov, da ga bije, da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel; in ker ni vedel, je trikrat prosil Gospoda, naj bi mu ga odvzel, kajpada ne vedoč, česa naj prosi, da bi bilo prav. Naposled je prejel božji odgovor, zakaj se ne zgodi, kar je tak mož prosil, in zakaj bi ne bilo v prid, ko bi se bilo zgodilo: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.
V takih nadlogah torej, ki lahko koristijo in škodujejo, ne vemo, česa naj prosimo, da je prav; ker pa so nadloge trdne, ker so težavne, ker nasprotujejo občutju naše slabote, molimo po splošnem nagnjenju človeške narave, da bi jih bili rešeni. Vendar smo Gospodu Bogu dolžni toliko vdanosti, da se nimamo za pozabljene, če ne vzame nadlog od nas, marveč da voljno prenašamo trpljenje in upamo na večje dobrote; tako se moč v slabosti spopolnjuje. To je pisano, da bi se nihče ne veličal, kadar je uslišan, ko nepotrpežljivo prosi za nekaj, kar bi bilo zanj koristnejše, če bi ne dosegel; da bi mu, če ni uslišan, ne upadel pogum in bi ne obupal nad božjim usmiljenjem do sebe: nemara bi ga tisto, za kar prosi, kruteje teplo, ali bi ga sreča popolnoma popačila in uničila. Glede takih reči res ne vemo, česa naj prosimo, da je prav.
Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, za vse Boga zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, a je spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče. Po pravici torej po pokorščini enega postanejo mnogi pravični.21. oktober: Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 – 13, 24) Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi Kdor na primer reče: Poveličaj se pred vsemi narodi, kakor si se …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 – 13, 24)
Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi
Kdor na primer reče: Poveličaj se pred vsemi narodi, kakor si se poveličal pred nami, ali reče: Daj, da se tvoji preroki izkažejo zanesljivi, mar reče kaj drugega kot: Posvečeno bodi tvoje ime?
Kdor reče: Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni, ali reče kaj drugega kot: Pridi k nam tvoje kraljestvo?
Kdor reče: S svojo besedo vodi moje korake, naj me ne prevzame nobena hudobija, ali reče kaj drugega kot: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji?
Kdor reče: Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, ali reče kaj drugega kot: Daj nam danes naš vsakdanji kruh?
Kdor reče: Spomni se, Gospod Davida in vseh njegovih skrbi in načrtov, ali: Gospod, če sem storil, kar mi očitajo, in se mojih rok drži krivica, ali če sem krivično oplenil svoje nasprotnike, mar reče kaj drugega kot: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom?
Kdor reče: Moj Bog, otmi me sovražnikov, reši me mojih napadalcev, ali reče kaj drugega kot: Reši nas hudega?
Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi in bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto; ne more ti pa biti dano na prosto voljo, da poveš kaj drugega.
Brez dvoma in pomisleka moramo prositi zase, za svojce, za tujce in celo za sovražnike, čeprav čuti molivec v svojem srcu do tega ali onega različno nagnjenje, kakor ga veže z njim bližnje ali oddaljenejše sorodstvo ali prijateljstvo.
Zdaj veš, mislim, ne samo, kakšna bodi molitev, kadar moliš, marveč tudi, česa naj prosiš. Nisem te poučil jaz, temveč on, ki je nas vse milostno poučil.
Po srečnem življenju je treba hrepeneti in Gospoda Boga prositi. Kaj je srečno življenje, o tem so že mnogi razpravljali. Toda čemu se obračati do mnogih in do mnogočesa? V Svetem pismu je kratko in resnično rečeno: Blagor ljudstvu, ki ima Boga za vladarja. Da bi bili v tem ljudstvu in da bi mogli nekoč priti k njemu in ga gledati in z njim brez konca živeti, zato je namen zapovedi ljubezen iz čistega srca in dobre vesti in nehlinjene vere.
V tej trojici stoji dobra vest namesto upanja. Vera, upanje in ljubezen privedejo k Bogu človeka, ki moli, ki namreč veruje, upa in hrepeni ter ob Gospodovi molitvi spoznava, česa naj Gospoda prosi.20. oktober: Gospodova molitev
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22) Gospodova molitev Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo in opozarjamo, česa naj prosimo, nikar pa da bi menili, naj z njimi …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22)
Gospodova molitev
Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo in opozarjamo, česa naj prosimo, nikar pa da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.
Z besedami: Posvečeno bodi tvoje ime poživimo v sebi hrepenenje po tem, da bi božje ime, ki je zmeraj sveto, imeli tudi ljudje res za sveto in bi ga ne onečaščali: to koristi ne Bogu, ampak ljudem.
Ob besedah: Pridi k nam tvoje kraljestvo, ki bo kajpada prišlo, če hočemo ali nočemo, zbudimo v sebi željo po tem kraljestvu, da bi prišlo k nam in bi bili vredni kraljevati v njem.
Ko rečemo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, prosimo Boga voljne pripravljenosti, da bi spolnjevali njegovo voljo tako, kakor jo spolnjujejo njegovi angeli v nebesih.
V prošnji: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pomeni beseda danes toliko kot »v tem času«; tu prosimo za zadostno mero potrebnih reči in označujemo z besedo kruh vse potrebščine, med katerimi je kruh pred vsemi drugimi, ali pa prosimo za zakrament, ki je nam vernikom v sedanjem času potreben, da dosežemo ne srečo tega časa, marveč večno srečo.
Z besedami: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, sami sebe opominjamo, česa naj prosimo in kaj naj storimo, da bomo vredni uslišanja.
Ko pravimo: Ne vpelji nas v skušnjavo, sami sebe opozorimo, naj prosimo, da nas, odtrgane od božje pomoči, skušnjava ne premoti, da vanjo privolimo, ali da nam vzame pogum, da se ji vdamo.
Ob besedah: Reši nas hudega, obudimo misel, da še nismo v tisti blaženosti, kjer nam ne bo nič več hudo. In ta sklep Gospodove molitve je tako vseobsegajoč, da lahko vsak kristjan v sleherni nadlogi z njim vzdihuje, ob njem preliva solze, z njim začenja, se pri njem mudi in z njim svojo molitev končuje. S temi besedami naj bi se nam bistvo molitve same vtisnilo v srce.
Če uporabljamo katere koli druge besede, ki si jih molivčeva pobožnost, ali vnaprej priredi, da si gorečnost razvname, ali se jih pozneje domisli, da si gorečnost okrepi, z njimi ne povemo – če le prav in v redu molimo – nič drugega, kakor kar obsega Gospodova molitev. Kdor pa uporablja besede, ki se ne dajo spraviti v sklad s to evangeljsko molitvijo, recimo, da sicer ne moli pregrešno, a moli vsaj le po človeško; vendar nisem uverjen, da bi ne bilo pregrešno, ker v Duhu prerojenim se spodobi moliti samo duhovno.19. oktober: Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20) Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20)
Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi
Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih skrbi in opravkov, ki zaradi njih postaja naše hrepenenje nekam medlo. Obračajmo svojega duha k molitvi, opozarjajmo se z ustno molitvijo na tisto, po čemer hrepenimo, da se hrepenenje, ki je postalo mlačno, ne ohladi do kraja in, če ga večkrat ne podžgemo, popolnoma ne ugasne.
Tudi apostolove besede: Razodevajte svoje želje Bogu, ne smemo razumeti tako, kot da bi jih morali Bogu šele razodevati, saj jih je poznal, še preden so se zbudile. Naj se jih zavedamo s tiho vdanostjo pred Bogom, ne pa z bahanjem pred ljudmi.
Iz povedanega sledi, da ni odveč in nekoristno moliti tudi dlje, kadar je čas, to se pravi, če s tem ne opustiš drugih pametnih in potrebnih opravkov; sicer pa je treba tudi med temi s hrepenenjem zmeraj moliti. Nekoliko dlje moliti ne pomeni, kot nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj drugega je mnogobesednost, nekaj drugega trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dlje molil. Ali nam ni dal s tem zgled on, ki je v času prav molil in ki v večnosti z Očetom molitve uslišuje?
Pripovedujejo o bratih v Egiptu, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.
Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi mnogo besed, pač pa bodi v njej mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.18. oktober: Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18) Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor …
Notas do episódio
Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18)
Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje
Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor je prav? Zakaj rajši ne rečemo s psalmistom: Samo to želim od Gospoda in goreče prosim, da bi užival njegovo naklonjenost, prebival v njegovi hiši vse dni življenja in občudoval njegovo svetišče? Tam »vse dni življenja« niso vsota dni, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca.
Da bi dosegli blaženo življenje, nas je resnično blaženo življenje samo učilo moliti ne z gostobesednostjo, kot bi bili v večji meri uslišani, čim več bi blebetali; saj prosimo njega, ki ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, kakor pravi Gospod.
Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli. Zato nam je rečeno: Razširite se; ne dajte se vpregati v jarem z neverniki.
Bolj ko je naša vera zvesta, naše upanje trdno, hrepenenje goreče, bolj smo dovzetni za tisto veliko dobrino, ki je oko ni videlo, ker ni barva, uho ni slišalo, ker ni zvok, in ki v človekovo srce ni prišla, ker se mora človekovo srce do nje dvigniti.
Molimo torej z vednim hrepenenjem, v veri, upanju in ljubezni. Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju. Bolj ko je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: Hrepenite neprenehoma po srečnem življenju. To ni nič drugega kot večno življenje, ki ga pričakujemo od njega, ki ga edini more dati.17. oktober: Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo
Iz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (4, 1-2; 6, 1- 8, 3) Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite …
Notas do episódio
Iz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (4, 1-2; 6, 1- 8, 3)
Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo
Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite mi neprimerno naklonjeni! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da ne bom po smrti komu v nadlego. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko ne bo videl svet niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu.
Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi priti v življenje, ne želite, da umrjem! Ko želim biti božja last, me ne izročajte svetu in ne varajte me s tvarjo! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga! Kdor ima njega v sebi, umej, kaj hočem, in imej sočutje z menoj, vedoč, kaj me stiska.
Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje teženje k Bogu. Nihče izmed vas naj ga torej ne podpira; rajši držite z menoj, to je, z Bogom! Ne imejte na jeziku Jezusa Kristusa, medtem ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Niti če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, želeč umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar, ampak živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen.
Nič več nočem po človeško živeti. A to se mi bo zgodilo, ako vi hočete. Hotite, da boste tudi vi našli dobrohotnost! Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so te moje besede resnične, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Prosite zame, da to dosežem. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po božji volji. Ako bom trpel, ste mi hoteli dobro; ako bom izvržen, ste me sovražili.16. oktober: Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev
Iz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6) Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje …
Notas do episódio
Iz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6)
Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev
Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu.
Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati.
Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni.
To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.
Aqui estão os 40 episódios mais recentes de 202. Os mais antigos estão no feed do podcast.
Podcasts parecidos
Mais podcasts de Religião e espiritualidade
Este podcast é seu?
Confirme com uma entrada no seu feed: você recebe um código aqui, adiciona como podcast:txt no canal do seu feed e nós verificamos. Depois disso, seu podcast aparece como “verificado” no SoundNode.