
27. oktober: Bog je zvest v svojih obljubah
Notas do episódio
Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1)
Bog je zvest v svojih obljubah
Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo v zemljo suha in gola in se razkroje; nato jih po razkroju oživi mogočna previdnost Gospodova in iz enega jih zraste več in obrode sad.
To upanje naj torej veže naše duše na njega, ki je zvest v obljubah in pravičen v sodbah. Ako je rekel, da ne smemo lagati, bo tem manj sam lagal; nič ni namreč nemogoče pri Bogu, razen laži. Naj se torej vname njegova vera v nas in pomislimo, da je njemu vse blizu.
Z besedo svoje mogočnosti je vse naredil in z besedo more to razrušiti. Kdo mu bo rekel: Kaj si storil? Ali kdo se bo ustavljal njegovi silni moči? Kadar hoče in kakor hoče, stori vse in vse se bo izpolnilo, kar je on sklenil. Vse je pred njim in nič ni skrito pred njegovim sklepom, če nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo. Dan podaja besedo dnevu, noč pripoveduje noči. To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen.
Ker torej vse vidi in sliši, se ga bojmo in zapustimo grde želje po slabih delih, da nas bo krila njegova usmiljenost pred prihodnjo sodbo. Kdo more namreč zbežati pred njegovo močno roko? Kateri svet bo sprejel katerega od tistih, ki zbeže od njega? Pismo namreč pravi nekje: Kako naj se izmaknem tvoji moči, kam naj ubežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če stopim v podzemlje, spet najdem tebe. Kam naj torej kdo odide ali kam naj odbeži od njega, ki vse objema?
Stopimo torej k njemu s pobožno dušo, čiste in brezmadežne roke dvigajmo k njemu, ljubimo dobrega in usmiljenega Očeta, ki je tudi nas naredil za svoje izvoljence.
Bog je zvest v svojih obljubah
Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo v zemljo suha in gola in se razkroje; nato jih po razkroju oživi mogočna previdnost Gospodova in iz enega jih zraste več in obrode sad.
To upanje naj torej veže naše duše na njega, ki je zvest v obljubah in pravičen v sodbah. Ako je rekel, da ne smemo lagati, bo tem manj sam lagal; nič ni namreč nemogoče pri Bogu, razen laži. Naj se torej vname njegova vera v nas in pomislimo, da je njemu vse blizu.
Z besedo svoje mogočnosti je vse naredil in z besedo more to razrušiti. Kdo mu bo rekel: Kaj si storil? Ali kdo se bo ustavljal njegovi silni moči? Kadar hoče in kakor hoče, stori vse in vse se bo izpolnilo, kar je on sklenil. Vse je pred njim in nič ni skrito pred njegovim sklepom, če nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo. Dan podaja besedo dnevu, noč pripoveduje noči. To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen.
Ker torej vse vidi in sliši, se ga bojmo in zapustimo grde želje po slabih delih, da nas bo krila njegova usmiljenost pred prihodnjo sodbo. Kdo more namreč zbežati pred njegovo močno roko? Kateri svet bo sprejel katerega od tistih, ki zbeže od njega? Pismo namreč pravi nekje: Kako naj se izmaknem tvoji moči, kam naj ubežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če stopim v podzemlje, spet najdem tebe. Kam naj torej kdo odide ali kam naj odbeži od njega, ki vse objema?
Stopimo torej k njemu s pobožno dušo, čiste in brezmadežne roke dvigajmo k njemu, ljubimo dobrega in usmiljenega Očeta, ki je tudi nas naredil za svoje izvoljence.